Mušič, ki je številne stavbe, arhitekturne ureditve in spominska obeležja načrtoval tudi v različnih pokrajinah nekdanje Jugoslavije, je dejal, da je imela arhitektura tedaj poseben status. Ideološko ni bilo nobenih omejitev ali usmeritev in tudi arhitekti na natečajih izbranih projektov so imeli poseben položaj. Danes je velikih projektov in z njimi priložnosti za arhitekte mnogo manj. Sam je sicer prepričan, da so enako pomembne tudi majhne naloge, kar je v svojem nazoru in delu dosledno upošteval že arhitekt Jože Plečnik.

Marko Mušič, ki se je rodil leta 1941 v Ljubljani, je študiral pri Edvardu Ravnikarju, izpopolnjeval pa se je na Danskem in v ZDA. Njegov obsežen arhitekturni opus lahko delimo v tri medsebojno prepletena in povezana obdobja ustvarjanja. Prvo pomeni prodor njegovega arhitekturnega uveljavljanja že v času študija in neposredno po diplomi s številnimi osvojenimi natečaji in nagradami po vsej nekdanji Jugoslaviji. Drugo obdobje predstavlja uresničitve arhitekturnih projektov, dobljenih večinoma na natečajih, največkrat za potrebe kulture. Med drugim gre za domove, projektirane po nekdanji Jugoslaviji. Začetek osemdesetih let pa v Mušičevem opusu pomeni veliko sintezo med načrtovalnimi utopijami in kreativnimi preseganji.

V prestolnici je med drugim zasnoval draveljsko cerkev Kristusovega učlovečenja, Centralno tehniško knjižnico, osrednje pokopališče Žale in znamenje križa na Žalah. Izdelal je tudi nerealizirani projekt za Narodno in univerzitetno knjižnico - NUK II. Prav tako je načrtoval več spominskih parkov, pokopališč, vil in prenov po Sloveniji in v tujini.

Mušič je od leta 2007 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), med letoma 2008 in 2013 je bil podpredsednik, v letu 2014 pa predsednik SAZU. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugim zlata ptica, nagrado Prešernovega sklada in Plečnikovo nagrado.

Arhitektura je kraljica umetnosti
Arhitektura je kraljica umetnosti, ki je bila rojena daleč pred rojstvom drugih umetnosti, pravi arhitekt, ki živi in dela v Ljubljani. Morda je tudi največji izziv za ustvarjalca, saj se v njej prepletata racionalno in iracionalno. Na eni strani mora obvladovati probleme težnosti, uporabnosti in smiselnosti, na drugi pa v svojem bistvu prava arhitektura vedno sega v iracionalne razsežnosti, včasih pa so prav te razsežnosti v ospredju. Sem sodijo sakralne stavbe in ureditve, obeležja in vse naloge, kjer se pragmatični, racionalni delež arhitekture zmanjšuje in postaja nepomembni privesek, v ospredje pa v celoti stopijo duhovne, simbolne plasti.