O tem, da se bodo v letu 1909 v Italiji z več razstavami spominjali šokantnega trenutka, ko je Filippo Tomasso Marinetti 20. februarja 1909 v francoskem časopisu Le Figaro objavil futuristični manifest, in da bodo v Nemčiji veliko govorili o leta 1919 ustanovljeni umetniški šoli Bauhaus, se je veliko pisalo že v zadnjih tednih leta 2008. Je že tako, da gre za začetek dveh umetniških šol, smeri, katerih vpliv je še danes čutiti predvsem v oblikovalstvu in arhitekturi. Mi pa vam želimo predstaviti še nekaj kulturno-umetniških dogodkov zadnjega stoletja, katerih okrogle obletnice bomo zaznamovali v letu 2009.

1909 - Futuristični manifest
"Slaviti želimo vojno - edino zdravilo na tem svetu - militarizem, patriotizem, uničevalno moč anarhizma, lepe ideje, ki ubijajo, in prezir do žensk." To je eden izmedtistih členov futurističnega manifesta Filippa Tomassa Marinettija, zaradi katerih je bilo gibanje, ki je slavilo hitrost, nevarnost in moč strojev in ki je v vsem tem videlo lepoto, že od samega začetka sporno in zloglasno. Futurizem je bilo umetniško gibanje, ki je zavračalo vsak akademizem in vpetost v zgodovinske tradicije; s svojo energijo in slavljenjem osvajalne vojne se je futurizem instinktivno povezal s fašizmom, četudi je ta še kako iskal 'priklop' na veličastno antično zgodovinsko zaledje italijanske kulture. Zaradi estetizacije nasilja in nacionalistične usmerjenosti si je futurizem prislužil tudi mnogo obsodb na račun svoje neetičnosti, čeprav je treba poudariti, da mnogo futuristov s karierno politiko pravzaprav ni hotelo imeti nobenega opravka. Futurizem, ki je umrl s smrtjo Marinettija, je močno vplival na konstruktivizem, dadaizem, art deco, nadrealizem, njegova estetika pa je zaznamovala tudi znanstvenofantastični strip. Najpomembnejši predstavniki futurizma so bili Giacomo Balla, Umberto Boccioni, Carlo Carrà, Tullio Crali in Antonio Sant'Elia.

1919 - Ustanovitev šole Bauhaus
"Končni cilj vsake likovne ustvarjalnosti je zgradba! ... Arhitekti, kiparji, slikarji, mi vsi se moramo vrniti k obrti! ... Umetnik je nadgradnja obrtnika." Tako je v manifestu Bauhausa leta 1919 zapisal ustanovitelj šole Bauhaus, Walter Gropius. Šola Bauhaus, ki je prva leta preživela v Weimarju, nato pa se je preselila v Dessau in svojo pot končala v Berlinu, velja za prostor, v katerem se je rodila klasična avantgarda v oblikovalstvu in arhitekturi. Šola, na kateri se je kot edini Slovenec šolal Avgust Černigoj, je sledila nekaj temeljnim idejam. Ena je bila koncepcija arhitekture kot celostnega umetniškega dela (Gesamtkunstwerk), v katerem sodelujejo vse discipline vizualnega ustvarjanja. Druga ideja, ki jo je med drugim zagovarjal tudi belgijski prvak art nouveauja Henry van de Velde, pa je bila težnja po povezovanju obrti in industrije. Obrtniški pristop k oblikovanju, to je pristop, ki upošteva potrebe in 'mere' ljudi, bi moral biti izhodišče industrijske proizvodnje, ki pomeni pocenitev produkcijskega procesa in lahko tako kakovostne izdelke, kakršni nastanejo le v obrti, ponudi širšim množicam. V estetiki je Bauhaus pomenil prelom z zgodovinskimi slogi ter poudarjanje funkcionalnosti in čistih oblik, v tem pa bil tudi izhodišče modernistične arhitekture in oblikovanja. Na šoli Bauhaus so poleg Gropiusa delovali tudi Laszlo Moholy-Nagy, Vasilij Kandinski, Marcel Breuer, Lyonel Feininger, Paul Klee, Mies van der Rohe, Oskar Schlemmer in drugi.

1929 - Odprtje Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku
Odprtju muzeja bi morda številni oporekali naziv umetniškega dogodka, vendar pa gre pri Muzeju sodobne umetnosti (MoMA) v New Yorku za ustanovo, ki je z nekaj svojimi razstavami močno vlivala na razvoj sodobne umetnosti in obenem tudi ponudila oporo za nove interpretacije nekaterih umetniških slogov. MoMA je bil v glavnem zasebni projekt Abby Aldrich Rockefeller (žene mogotca Johna D. Rockefellerja jr.) in njenih prijateljic Lillie P. Bliss in Mary Quinn Sullivan; trojico so imenovali tudi "the adamantine ladies" (nepopustljive dame). Muzej je v svoji zgodovini vedno znova postavljal norme kuratorskega dela. V tem oziru velja za zelo pomembno velika Picassova retrospektiva v letih 1939/40, ki še danes velja za eno najpomembnejših razstav vseh časov. Ta razstava je ponudila nov pogled na Picassovo ustvarjalnost in tako ponudila nov interpretacijski okvir za njegovo umetnost, obenem pa je postavila standarde retrospektivne razstave, ki so jim v naslednjih desetletjih sledili tudi drugi muzeji. MoMA hrani več kot 150.000 umetniških del, med najdragocenejšimi eksponati pa so Zvezdna noč V. van Gogha, triptih Vodnih lilij C. Moneta, Ples H. Matissa in Mesto raste U. Boccionija.

1939 - Rojstvo Batmana
V letu, v katerem je Adolf Hitler v Evropi zagnal svoj vojaški stroj, sta risar Bob Kane in pisec Bill Finger v ZDA predstavila lik Batmana, junaka z nadnaravnimi močmi, ki 'inkognito' rešuje svet oziroma mesto Gotham City. Prva zgodba o Batmanu The Case of the Chemical Syndicate (Primer kemičnega sindikata) je izšla maja 1939. Lik Batmana si je hitro pridobil zvesto bralstvo in je skupaj z likom Supermana postal glavno 'zlato tele' založniške hiše DC Comics. Glavne značilnosti lika Batmana so se izoblikovale do leta 1942, pozneje pa so se njegov značaj in njegovi političnodružbeni nazori večkrat prilagajali trenutnemu političnemu ozračju v ZDA, Junak, ki je med drugim mesto dobil tudi v nizu uspešnih hollywoodskih filmov, v TV-serijah in animiranih filmih, je tako na primer po drugi svetovni vojni postal spoštovanja vreden državljan, njegovo okolje pa je bilo svetlejše in živahnejše in je tako govorilo o ZDA kot neke vrste raju na Zemlji.

1949 - Ustanovitev gibanja COBRA
Evropsko avantgardno gibanje, ki je ime dobilo po začetkih imen prestolnic Københaven, Bruselj in Amsterdam, se je zavzemalo za popolno svobodo barve in forme, za popolno spontanost in eksperiment v ustvarjanju, v tem pa se je navdihovalo v otroških risbah, t. i. primitivni umetnosti ter ustvarjalnosti Paula Kleeja in Juana Mirója. V družbenopolitičnem pogledu se je COBRA ozirala k marksizmu, blizu pa so ji bili tudi nazori modernizma v umetniški ustvarjalnosti. COBRA je bila gibanje, po času in po nazorih sočasno z akcijskim slikarstvom v ZDA, v Evropi pa je pomenila izhodišče za razvoj abstraktnega ekspresionizma in tahizma oziroma ene izmed linij umetnosti informela.

1959 - Homage ob 40-letnici nadrealizma
Konec petdesetih let je bil čas, ko je klasična avantgarda, katere številni predstavniki pa so vendar še vedno delovali, že začela postajati legenda. To je bil tako čas, ko se je ta ustvarjalnost znašla nekje v medprostoru med aktualno umetniško dejavnostjo in historičnim slogom. V letu 1959 je André Breton, avtor nadrealističnega manifesta iz leta 1924, pozval Salvadorja Dalija, da bi ob Joanu Miróju, Enriqueju Tábaru in Eugeniu Granellu sodeloval pri homageu nadrealizmu ob njegovi 40. obletnici. Ta pobuda je bila tudi ena izmed spodbud, zaradi katerih se je Dali leta 1960 lotil urejanja muzeja Teatre-Museu Gala Salvador Dalí v svojem rojstnem kraju Figueres, ki je še danes ključna romarska točka vseh oboževalcev njegove umetnosti.

1969 - skupina OHO
V letu 1969 se je izoblikovalo jedro skupine OHO, slovenskega umetniškega kolektiva, ki je bil sočasen pojav mednarodnemu konceptualizmu. Začetku skupine segajo sicer že v prejšnja leta, vendar pa je bil vrhunec dejavnosti OHO-ja med letoma 1969 in 1971. V tem obdobju je bilo težišče na konceptualnih projektih, izvedenih v naravnem okolju, ki so se idejno navezovali tudi na gibanje arte povera. Kmalu se je začela poudarjati tudi duhovnost v vizualni umetnosti, kar je med drugim do danes ostala značilnost dela Marka Pogačnika, aktualnega dobitnika Jakopičeve nagrade in soustanovitelja OHO-ja. OHO se je leta 1971 predstavil tudi na veliki razstavi konceptualne umetnosti v New Yorku, po kateri pa njegovi člani kot skupina niso več razstavljali. Jedro skupine OHO so tvorili M. Pogačnik, D. Nez, A. Šalamun in M. Matanović.

1979 - Prva podelitev Pritzkerjeve nagrade
Leta 1979 so podelili prvo Pritzkerjevo nagrado, priznanje, ki ga figurativno pogosto imenujejo tudi Nobelova nagrada za arhitekturo. Nagrada je priznanje za življenjske dosežke na področju arhitekture, podeljujejo pa jo še živečim arhitektom, katerih realizacije izražajo arhitektove talent, vizijo in predanost, kombinacija teh odlik pa se je izrazila v delih, ki pomenijo veliko darilo celotnemu človeštvu in grajenemu okolju in ki si zaslužijo naziv arhitekturne umetnine. Prvi dobitnik Pritzkerjeve nagrade je bil ameriški arhitekt Philip Johnson (1906-2005), v čigar delu so mnogi prepoznali vplive minimalizma in ameriškega poparta.

1989 - Razstava Magiciens de la Terre
Razstava Magiciens de la Terre (Čarovniki planeta Zemlja) v prostorih centra Pompidou in velike dvorane v parku de la Villette v Parizu je bila začetek tistega, kar je močno zaznamovalo umetniško teorijo naslednjega desetletja. Kurator Jean-Hubert Martin je namreč oblikoval razstavo, ki naj bi pomenila izogibanje do tedaj prevladujočemu etnocentrističnemu pogledu v sodobni umetnosti oziroma osredotočenju na umetnost Zahodne Evrope in Severne Amerike. Razstava je skušala odstraniti problem, ki ga je Martin formuliral kot izjavo, da "100 odstotkov razstav ignorira 80 odstotkov Zemlje". Na razstavi je bilo predstavljenih 100 umetnikov, 50 iz tako imenovanih 'središč' sveta in 50 iz 'obrobnih' dežel. Nekateri so razstavi očitali, da ni bilo nobenih pravih meril za selekcijo razstavljenih umetnikov. kurator pa je dejal, da del umetnikov zunaj Evrope in ZDA preprosto ni bilo mogoče izbrati drugače kot na podlagi "vizualnih in čustvenih učinkov", ki so jih v selektorjih vzbudila posamezna dela.

1999 - Začetek gibanja stuckizem
Druga polovica 20. stoletja je bila čas 'izginjanja klasične slike'. Tudi v vizualni umetnosti so v ospredje prihajali dogodki in koncepti, sama vizualizacija pa je vedno bolj stopala na drugo mesto, položaj figuralike pa je bil še slabši. Kot nasprotje temu gibanju je leta 1999 nastalo gibanje stuckizem. Njegova ustanovitelja, Britanca Billy Childish in Charles Thomson, sta se namerila zagovarjati in promovirati figurativno slikarstvo in tako ustvariti neke vrste protipolje gibanju Young British Artists, ki je med zvezde izstrelilo tudi Damiena Hirsta in ki je uspevalo pod patronstvom Charlesa Saatchija. Sicer popolnoma legitimno gibanje so obtoževali pogleda v preteklost in jalovega boja proti zakonitostim trga in modernosti v umetnosti, ki je bila zakoličena že na začetku 20. stoletja.

Polona Balantič