Piero Angela, italijanski novinar, specializiran za področje znanosti, je sporočil, da je med brskanjem po kratkem rokopisu Leonarda Da Vincija z naslovom Kodeks o letu ptic, ugledal portret mladega moža. Rokopis naj bi nastal med letoma 1490 in 1505, torej v času, ko je bil Da Vinci star okoli petdeset let. Portret je umetnik zarisal z rdečo kredo, Angela pa ga je po odkritju natančno preučeval s strokovnjakom za stare grafike in risbe. Ob koncu raziskav je javnosti sporočil: "/.../ pojavil se je portret renesančnega moža. Glede na značilnost bi to prav lahko bila podoba samega Leonarda." Piero Angela se je pri sodbi opiral predvsem na znamenito in prav tako v tehniki rdeče krede oblikovano podobo Leonarda Da Vincija, ki naj bi jo renesančni mislec ustvaril med letoma 1512 in 1515.

Nam je Leonardo Da Vinci sploh zapustil svojo podobo?
Vendar pa tudi vse v zvezi s to sliko ni povsem jasno. Prav možno je, da niti v tem primeru ne gre za Leonardov avtoportret. Strokovnjaki, ki dvomijo, da je slika Da Vincijev avtoportret, izpostavljajo predvsem dejstvo, da je na sliki prikazan zelo star mož; tako star kot Leonardo Da Vinci, ki je leta 1519 umrl, star 67 let, nikoli ni bil. Kljub temu je bila večkrat izražena domneva, da je Da Vinci namenoma postaral svojo resnično podobo, in sicer zato da bi ustvaril model za podobo, kakršno naj bi mu Rafael nadel v svojem velikem slikarskem delu Atenska šola. Vendar pa je tudi ta domneva osnovana na nekoliko majavih nogah. Znamenita slikarija Atenska šola, na kateri je Rafael upodobil velike može antike, pri čemer je Platonu nadel podobo Leonarda Da Vincija, je namreč datirana v leta 1509-1510, torej v čas pred nastankom Da Vincijevega avtorportreta.

Neprekosljivi lepota, milina in genij
Tudi če bodo nadaljnje raziskave potrdile nedvomno sorodnost ali celo identičnost obrazov, zarisanih na obeh domnevnih avtoportretih, bo Leonardo Da Vinci ostal ena najbolj skrivnostnih figur svetovne zgodovine. In tudi ena izmed figur, za katere zanimanje ni pojenjalo prav v nobenem obdobju. Občudovan je bil že med sodobniki; kako zelo, nam povedo besede Giorgia Vasarija, renesančnega umetnika in začetnika sistematičnega študija umetnostne zgodovine: "Običajno je, da se rojevajo možje in žene z izjemnimi talenti; občasno pa se zgodi - in to tudi pomeni prekositev samih zakonov narave -, da se rodi oseba, ki jo nebesa čudovito obdarijo z lepoto, milino in talentom, in sicer jo obdarijo tako obilno, da za njo zaostajajo vsi drugi ljudje. Vsa dejanja take osebe se zdijo polna navdiha in, prav zares, vse, kar ta oseba stori, prihaja od Boga veliko bolj kot pa od človeških sposobnosti. Vsi priznavajo, da je vse to veljalo za Leonarda Da Vincija, umetnika, ki ga je zaznamovala neverjetna fizična lepota, ki je izražal neskončno milino v vsem, kar je naredil, in ki je svoj genij vzgojil tako izjemno, da je vse probleme, s katerimi se je ukvarjal, razrešil z neverjetno lahkoto."

Polona Balantič