To je mnenje direktorja bienala Aarona Betskyja o Franku Gehryju, kanadsko-ameriškem arhitektu, ki ga večina še vedno pozna predvsem po Guggenheimovem muzeju v Bilbau. Leta 1929 v Torontu rojenemu diplomantu arhitekturnega študija na univerzi University of Southern California je uspelo razviti prepoznaven slog, s katerim je arhitekturo približal likovni umetnosti, še bolj skulpturi. Razgibane, valujoče in ovite oblike v bleščečih kovinskih materialih so vse od devetdesetih zaščitni znak arhitekta, ki je sicer začenjal kot naslednik veliko bolj zadržane govorice modernizma.

Vijugava lepenka napove veličastni slog
Richard Neutra in Frank Lloyd Wright sta bila tedaj med vzorniki arhitekta, čigar zdajšnja praksa se je po mnenju številnih izneverila plemenitim načelom funkcionalistične arhitekture. Ta namreč zahteva resničnost v arhitekturi - arhitekturo, v kateri ni nič odveč. Tudi ornamentalne prvine sledijo funkciji stavbe oziroma so iz nje izvedene. To velja tudi za zgodnjega Gehryja, ki mu je pozornost svetovne arhitekturne in oblikovalske javnosti uspelo prvič pritegniti s pohištvom iz lepenke, in sicer na začetku sedemdesetih. Tedaj je bila Gehryjeva arhitektura še dokaj zadržana, vijuge v pohištvu pa so že napovedovale bohotnejši slog organskih oblik.
Potratni spektakel Franka Gehryja
Guggenheimov muzej v Bilbau, glasbeni muzej Experience Music Project (Seattle), Disneyjeva koncertna dvorana (Los Angeles), stavba banke DZ v Berlinu, muzej umetnosti Frederick R. Weisman Museum of Art v Minneapolisu, 'plešoča hiša' v Pragi ... To so dela, s katerimi si je Gehry prislužil veliko občudovanja, obenem pa tudi obtožb, da mu gre le za spektakel, da je za postavitev njegovih stavb z množico okrasnih in popolnoma nefunkcionalnih elementov potrošeno veliko preveč gradbenega materiala, da svojih objektov niti ne poskuša vpeti v obstoječo arhitekturno-urbanistično okolje in da njegove stavbe ne upoštevajo podnebnih razmer okolja, v katerem stojijo. Slednje je bilo še posebej očitno pri Disneyjevi koncertni dvorani, katere vbočene bleščeče fasadne plošče iz loščenega jekla so delovale kot zbiratelji sončne energije in so le-to odbijale na pločnik, ki se je zaradi velike vročine začenjal taliti. Težave so do danes že rešili.
Tehnika ni nič, če ni zraven tudi umetnosti
Temu navkljub Franka Gehryja ni mogoče ne razglasiti za enega najboljših arhitektov zadnjih treh desetletij. Gre vendar za ustvarjalca, ki nenehno raziskuje nove možnosti gradnje, ki se zaveda velikega pomena lepega v funkcioniranju mest in ki mu je uspelo izoblikovati prepoznaven slog. Betsky je o lavreatu med drugim še zapisal: "Frank Gehry je preobrazil sodobno arhitekturo. /.../ Pokazal nam je, da tehnične rešitve v arhitekturi ne pomenijo ničesar, če niso del proizvodnje kulturnih artefaktov, ki nas osvobaja s tem, da nam pokaže novi način razumevanja tega sveta."
Valovita razširitev beneškega letališča
Danes 79-letni arhitekt ne razmišlja o upokojitvi. Med njegovimi napovedanimi projekti je tudi eden, ki bo obogatil mesto, v katerem bo septembra prejel častno priznanje. Gre za tako imenovani Venice Gateway Project (Projekt vstopa v Benetke), za kompleks ob beneškem letališču Marca Pola, ki bo obsegal hotel, konferenčno dvorano in terminal za vodni potniški promet. Tudi tokrat je Gehry predvidel razgibano valujočo strukturo. Če so nekateri na začetku ta pristop imenovali za nedovzeten za tamkajšnjo arhitekturo in za pompoznost, se zdaj že začenja govoriti o ponavljanju. Po sodbi številnih Gehry od sredine devetdesetih le ponavlja preizkušeni koncept. Vendar je treba poudariti, da Gehry ta koncept vedno znova nekoliko spremeni in nenehno išče nove tehnološke možnosti, poleg tega pa je treba tudi zapisati, da naročniki od Gehryja preprosto zahtevajo, da zanje naredi tisto, zaradi česar je tako zaslovel.
Računalnik naredi arhitekta samostojnega
Frank Gehry ni le arhitekt in urbanist. Svojo prakso je že v sedemdesetih med drugim razširil na načrtovanje postavitev razstav in na organizacijo razstavnih prostorov. Poleg tega je bil Pritzkerjev nagrajenec iz leta 1989 eden prvih, ki so v arhitekturno delo vnesli računalnik. V delu z računalnikom je videl možnost načrtovanja učinkovitejših stavb, hkrati pa tudi način za 'osvoboditev' arhitekta. Prej je ta namreč lahko le na papirju predstavljal svoje vizije, ni pa vedel, ali bodo te tudi 'delovale'. Potreboval je statika in gradbenega inženirja. Zdaj postaja arhitekt samozadosten in lahko svojo zamisel koncipira in izpelje.
Dekonstruktivizem v arhitekturi
Čeprav se Gehry izogiba slogovnih opredelitev svojega dela, o njegovi arhitekturi pogosto govorijo kot o dekonstruktivistični arhitekturi. Dekonstruktivizem se je v osemdesetih razvil kot ena od izpeljav postmodernizma. Gre za fragmentacijo, za razbijanje klasične stavbne prostornine. Posamezne funkcije stavbe so na neki način dislocirane iz jedrne prostornine, kar nastane, pa je še najbolj podobno 'urejenemu kaosu'. Nepravilne oblike in razgibanost so zapoved tega sloga, pri opredelitvi katerega je kot sodelavec pri zmagovitem načrtu za ureditev pariškega parka de la Villette (arhitekt Bernard Tschumi) sodeloval tudi francoski filozof in teoretik Jacques Derrida.
V filozofske razprave se Frank Gehry nikoli ni zapletal. Niti ni skušal svojega dela pojasnevati z znanstvenim vokabularjem. Je preprosto praktik in tehnik z veliko mero umetniške žilice, kombinacija tega z dodatkom drznosti pa mu je prislužila mesto v v skupini tako imenovanih 'starchitectov' - zvezdniških arhitektov, h katerim med drugim prištevajo še Zaho Hadid, Rema Koolhaasa, Thoma Mayna, Richartda Rogersa in Normana Fosterja.
Polona Balantič