Na južnem koncu Avenije Michigan v Chicagu je umetnik Seward Johnson postavil 8 metrov visok in 15.000 kilogramov težak kip Marilyn Monroe v "tisti" slavni beli obleki in pozi iz komedije o prešuštništvu Sedem let skomin (1955) Billyja Wilderja. Igralka, ki jo je umetnik "zamrznil" ravno v antologijskem trenutku, ko ji piš iz ventilacijskega jaška dvigne krilo, bo sredi Chicaga razkoračena vse do pomladi naslednjega leta - če jo ne bo prej prepodilo javno zgražanje.

Seveda ni dvoma o tem, da je Marilynina poza zapisana v kolektivno ameriško popkulturno zavest - bela obleka, ki jo v tem prizoru nosi, je bila ne nazadnje še junija na dražbi na Beverly Hillsu prodana za 5,6 milijona dolarjev - toda zdi se, da se bo javno mnenje tokrat obrnilo proti njej. Spodaj sledi nekaj komentarjev, ki so jih na to temo zapisali umetnostni kritiki in kolumnisti.

Utelešenje seksizma?
Nekateri v njej vidijo poklon klasičnemu standardu ameriške lepote, drugim pa se zdi "v nebo vpijoča vaja iz kamenodobne mizoginije", kot piše Chicago Tribune. Johnson je prav ta prizor v preteklosti že tematiziral in razstavljal v Ohiu, a nikoli v takih dimenzijah - in prav velikost je tista, ki v ljudeh zbuja tisoč in eno idejo za "izvirno" poziranje za fotografije. Če niso bile dovolj nenavadne že slike delavcev, ki so se med dokončevanjem del s škripci dvigovali med igralkinimi nogami, zdaj "moški (in ženske) ližejo njena stopala, ji zijajo pod krilo in krohotaje kažejo na njene gromozanske spodnje hlačke," prizor opisuje The Sun Times.

Seward Johnson je pravzaprav znano ime na področju javne skulpture, težko pa bi trdili, da je njegovo delo zelo ... intelektualistično. V preteklosti je tridimenzionalno poustvaril že slavni poljub mornarja in bolniške sestre na Times Squaru ob koncu druge svetovne vojne ter oživil impresionistično mojstrovino Edouarda Maneta Zajtrk na travi. V Key Westu je, denimo, postavil Matissov Ples, krog rajajočih golih žensk, na sredo katerega je dodal zasanjanega malega fanta in vse skupaj naslovil The Daydream.

Naj jo vzamejo Newyorčani!
The Sun Times novo pridobitev Chicaga, ki bi jo dejansko težko primerjali z javnimi skulpturami kakega Picassa ali Anisha Kapoorja, opisuje z izrazom "onkraj kiča". Med drugim marsikoga moti tudi to, da je Sedem let skomin "eksplicitno newyorški film (kaj je ne nazadnje bolj newyorško kot prav podzemna železnica, ki je kriva za "usodni" piš zraka?).
"Dajte mi Viteza teme ali pa Begunca - oziroma, če se igramo staro šolo, Caryja Granta v Sever, severozahod ali Jamesa Stewarta v Call Northside 777," se pritožuje filmski kritik Richard Roeper. "Nekaj, kar bi zaznamovalo antologijski filmski trenutek, povezan s Chicagom. Marilyn na Aveniji Michigan ima približno toliko smisla, kot bi ga imel, denimo, osemmetrski Ferris Bueller (srednješolec, ki je v filmu Ferris Bueller's Day Off šolo "šprical" v - Chicagu, op. n.) sredi Times Squara."

Prizor, ki je bil kriv za ločitev
Ne samo ikonična, Marilyn iz Sedmih let skomin je bila tudi provokativna že od nekdaj: ko je film leta 1955 prišel v kinematografe, ga je studio 20th Century Fox oglaševal s 16-metrskim panojem na pročelju osrednje kinodvorane - a ga je zaradi pritožb nad "opolzkostjo" dotične drže moral umakniti. In kaj je pri vsem skupaj najzanimivejše? Da je bil med najglasnejšimi kritiki panoja sam Joe DiMaggio.
Prizor naj bi, tako v svoji besni kritiki instalacije vsaj poroča Wall Street Journal, dejansko pripomogel k razpadu zakona med igralsko in bejzbolsko zvezdo: "Ko je Billy Wilder neke noči leta 1954 ta prizor snemal na križišču Avenije Lexinton in 52. ulice, se je na prizorišče nateplo tisoč Manhattančanov, ki so bolščali v načeloma zasebno sfero gospe Monroe. Njen takratni mož, Joe DiMaggio, je ob strani pihal od jeze. Zaradi njegovega besa je igralka sklenila njun zakon končati." Anekdota, ki predpostavko, da Marilyn v beli obleki pooseblja brezskrbno, neobremenjeno seksualnost, seveda postavlja pod vprašaj ...