Izzardov material, s katerim je v okviru svoje največje turneje doslej, Force Majeure, pravkar obredel Latvijo, Estonijo in Dubrovnik (čakajo pa ga še v Zagrebu, Beogradu, severni Evropi in nato seveda spet v Veliki Britaniji), je klasičen vrtinec z vseh vetrov nametanih idej, asociativnih preskokov in novih začetkov: v dveh urah (s kratkim odmorom na sredi) se je dotaknil vsega, od obstoja Boga ("Glejte, morda pa je kdo nad nami. Ne, NIKOGAR NI!"), zanj značilnih zgodovinskih tematik (Rimljani niso bili drugega kot fašistični vodovodarji) do preprostosti angleškega jezika ("Angleščine ne zanima, ali je žlica ženskega ali moškega spola, ali se gre k žlici, govori o žlici ali podaja žlico - samo hudičeva "žlica" je!") in lastne identitete (opisuje se kot "akcijskega transvestita"). Ob tem se je s kratkimi "pomežiki", ki jih ljubljansko občinstvo k sreči ni spregledalo, poklonil tako svojim mentorjem, montypythonovcem ("Kaj pa so Rimljani kdaj naredili za nas?!", "Eki eki eki eki patang!"), kot tudi svojim lastnim antologijskim skečem iz preteklosti (tako smo bili tudi v živo priča Darthu Vaderju, ki skuša v menzi naročiti testenine "penne arrabiata" ... tokrat se je sicer izkazalo, da mu je zadnjo porcijo pred nosom speljal Bog. Dolga zgodba.).

Občasno se sicer zdi, kot da Izzarda tok zavesti odnese popolnoma stran od rdeče niti, ki pri nastopu v živo seveda ne more biti tako jasna in izčiščena, kot smo je navajeni z njegovih DVD-jev, a na koncu se vedno izkaže, da imajo njegovi govorni meandri vedno nekakšno notranjo logiko, pa naj bo ta še tako "čudaška".

Pred Izzardovim psihedeličnim spustom v popkulturo in zgodovinske učbenike je občinstvo deset minut ogreval Tin Vodopivec, ki morda ni imel stoodstotno svežega materiala (šale o tem, kako Tomi Meglič svojim gostom zliva strup v čaj), a se je obenem zavedal svoje nehvaležne vloge predskupine in bil videti iskreno navdušen, da lahko naredi uvod v nastop nesporne legende (priložnost mu je menda šele tri dni pred dogodkom ponudil Izzard sam, kar bi najbrž v paniko spravilo kogar koli).

Naj bo še tako protejska osebnost - akcijski transvestit, izvrsten oponaševalec, maratonec, kar hočete - Izzard ostaja predvsem velik otrok po srcu. Medtem ko v svojih visokih petah divje skače po odru in v enem trenutku oponaša balerino, v naslednjem pa spušča zvoke dinozavra, človek niti za hip ne dobi občutka, da nam samo pogreva že vnaprej skuhano juho. Njegov stand-up, s katerim redno napolni stadion Wembley in Madison Square Garden, je iskreno entuziastično raziskovanje čejev, zakajev in kakojev vsakdanjega življenja, za katere imaš občutek, da bi se jih lahko spomnil tudi sam (pa se jih seveda nisi). Zanimivo bo videti, kakšno obliko bo njegov aktualni material dobil v prihodnjih mesecih turneje in ko vendarle izide na DVD-ju.