Alfred Rosenberg se je pridružil nacionalsocialistom še pred Adolfom Hitlerjem in je bil pozneje tudi začasni vodja stranke. Napisal je "uspešnico" o arijskem boju proti Judom, julija 1941 pa ga je Hitler postavil na čelo zasedenih ozemelj Sovjetske zveze. "Rosenberg," naj bi mu tedaj dejal, "tvoj veliki trenutek je prišel."

Tako vsaj piše v 425-stranskem dnevniku teoretika nacizma, ki je izginil kmalu po vojni, zdaj pa so ga vnovič pridobili v ameriškem Muzeju holokavsta v Washingtonu po več kot desetletju iskanja.

"Njegov dnevnik nam bo pomagal pri razumevanju idej, ki so oživile ekstremistično ideologijo nacizma," je povedala direktorica muzeja Sara Bloomfield.

Dnevnik pripomogel k obsodbi
Rosenberg je bil leta 1946 pri 53 letih na nürnberških procesih obsojen na smrt z obešanjem, med ključnimi dokumenti, ki so pripomogli k njegovi obsodbi, pa je bil prav - njegov dnevnik. Kot menijo, je zapise v ZDA pretihotapil Robert Kempner, ki je na procesih delal v vrstah ameriških tožilcev. Kempner je umrl leta 1993, njegovi potomci pa so muzeju darovali dokumente s procesov, a dnevnika ni bilo med njimi. Aprila ga je v New Yorku odkril ICE (Ameriška imigracijska in carinska služba), in sicer pri profesorju, ki je bil nekoč Kempnerjev sodelavec.

Preslikane strani iz dnevnika je mogoče zdaj videti na spletni strani muzeja skupaj s prepisom v nemščini. Gre za zapise med letoma 1936 in 1944, med njimi pa ni zgodnejših, ki so na ogled v državnih arhivih ZDA.

Vpogled v notranje boje nacistov
Zgodovinarji so na najdbo dnevnika sicer upali že dolgo, a izkazalo se je, da Rosenberg o načrtih za genocid nad Judi na tem mestu ni obširneje pisal. 28. marca 1941 je sicer zabeležil nekaj podrobnosti s konference, na kateri je zaživel njegov projekt, Inštitut za raziskave judovskega vprašanja. "Konferenca je bila uspešna. Prvič v evropski zgodovini so se zbrali predstavniki desetih narodov z jasnim programom, kako to raso odstraniti iz Evrope," je zapisano v lepi pisavi s črnim črnilom.

Novih odkritij o času nacizma tako dokument ne prinaša, kljub temu pa predstavlja odličen vpogled v politično življenje in notranje boje v nemški nacionalsocialistični stranki; tako gre pravzaprav bolj za politični kot osebni dnevnik.