Po umetnostnem zgodovinarju Nacetu Šumiju med vzorčne renesančne objekte na Slovenskem uvrščeni Grad Brdo je bil prizorišče 'delanja' politike že na začetku 16. stoletja. Tedaj oziroma natančneje leta 1497 je postal Jurij Egkh, naročnik gradu Brdo, osebni svetovalec kralja Maksimiljana in dvorni zakladnik, pozneje je bil tudi deželni upravitelj. V tej funkciji in tudi ko ni bil več delujoči politik, je v svojem dvorcu sprejemal dostojanstvenike in jih zaradi ohranjanja prisrčnih odnosov tudi zalagal z darili.
Grad nepoškodovan dočaka konec vojne
Tedaj začeta tradicija sprejemanja visokih gostov na Brdu se je nadaljevala z evropskimi obiski pri baronih Žigi in Karlu Zoisu v 18. stoletju, z romanjem evropskih modrokrvnežev k regentu Kraljevine Jugoslavije knezu Pavlu Karađorđeviću, z gostovanji umetnikov (zvezdnikov), kraljev in predsednikov pri Josipu Brozu - Titu ter v sedanjem času, ko je grad Brdo eden izmed protokolarnih objektov Republike Slovenije. Dediščina vseh teh lastnikov se na žalost ni povsem ohranila do danes. Kot so za MMC sporočili z Brda, je grad konec druge svetovne vojne sicer "dočakal z nepoškodovano zunanjostjo in notranjo opremo. Takoj po vojni se je v njem naselilo poveljstvo IV. Jugoslovanske armade. Po njegovem odhodu pa se je začelo ropanje in dragocenosti so izginile. V pritlične prostore so se celo naselili stanovalci in tam ostali do leta 1947, ko je bil grad nacionaliziran."
Spomenik državnega pomena
Po letu 1947 se je začela nova era razcveta gradu Brdo. Maršal Tito v parku okoli gradu sicer ni uredil živalskega vrta kot na Brionih, zato pa je grad naredil za enega najbolj očarljivih jugoslovanskih protokolarnih objektov. Po Odloku o razglasitvi gradu za spomenik državnega pomena iz leta 2008 se ta kulturnozgodovinska prezenca gradu varuje naprej, kar velja tudi za njegovo pohištveno opremo ter zbirke preprog, kipov, slik in drobnega inventarja. Kot kulturna dediščina pa niso bili evidentirani drobni predmeti, iz katerih so lani vzeli tudi sprehajalno palico, ki je bila v lasti maršala Tita, in jo podarili Moamerju Gadafiju.
Dogodek je tedaj razburil poslanca državnega zbora Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča Plemenitega; govoril je o razdajanju kulturne dediščine. V svojem poslanskem vprašanju vladi Republike Slovenije je tedaj zapisal: "Takšen izreden eksponat sodi v slovenske muzeje, ne pa da premier Pahor ponavlja vzorce nekdanjega komunističnega vodstva iz časov SFRJ ter podarja kulturno dediščino lastnega naroda po svetu! /…/ Sprašujem tudi kako je Vlada Republike Slovenije ocenila sprehajalno polico na vrednost, manjšo od 1.400,00 evrov, ko pa je znano, da so zbiralci pripravljeni za Titovo cigaro plačati 500,00 evrov ali več? /…/"
Morda palica sploh ni bila Titova
Vlada je poslancu Jelinčiču odgovorila, da sprehajalna palica »niti ni bila del kakršne koli zbirke, zaradi česar ne moremo trditi, da je bila 'iztrgana iz konteksta dvorca ali posestva'«. Zapis vlade, da palica nikoli ni bila del kulturne dediščine, so za nas potrdili tudi na gradu Brdo. "Manjši drobni predmeti niso bili zajeti, ker njihova vrednost in izvor nista znana. O njih obstaja le ustno izročilo, zato smo za pregled in vrednotenje teh predmetov zaprosili ustrezne inštitucije," so zapisali za nas, nekoliko pretirano vročičnost Jelinčičevega protesta pa je še dodatno podkrepi informacija vlade, da "strokovnjaki ne razpolagajo s potrjenimi dokazili, da je bila res v lasti Josipa Broz,a in tudi ne s podatki, da naj bi bila narejena pred letom 1970, kar pomeni, da ob iznosu iz Slovenije ni bila starejša od 50 let. Prav tako ne razpolagamo s podatkom, da naj bi bila izdelek znanega oblikovalca ali drugega likovnega umetnika."
Historično, ne pa umetnostnozgodovinsko pomembna zbirka
Sicer pa na Brdu v resnici je precej avtoriziranih in dobrih umetniških del, čeprav je potrebno dodati mnenje umetnostne zgodovinarke Špelce Čopič, da je brdska umetniška zbirka zaradi nesistematičnega zbiranja heterogena, njena vrednost pa je bolj kot umetniška historična. Čopičeva izpostavlja tudi neskladnost med obsežnostjo zbirke, njeno heterogenostjo in nihajočo likovno kakovostjo ter reprezentančno nalogo tega prvega protokolarnega objekta, občasno dostopnega širši javnosti. Zbirka likovnih in kiparskih del, ki je sicer del zbirke Narodne galerije, je zanimiva v segmentu velikih bronastih kipov iz prvih povojnih let s tematiko NOB-ja in 'delo in obnova'.
Poleg teh velikih kipov so glavnino plastik prispevali že pred vojno uveljavljeni kiparji Boris in Zdenko Kalin, Karel Putrih in Frančišek Smerdu, med mlajšimi avtorji pa Stojan Batič, medtem ko kot pravi parkovni plastiki Čopičeva izpostavlja 'rtvjevskega' Pastirčka Zdenka Kalina in Sedeči akt Karla Putriha. Zanimivo je, da so slikarska dela v gradu Brdo estetsko dokaj skromna, poleg tega pa je veliko del neslovenskih avtorjev anonimnih. Po mnenju Čopičeve prvorazrednega dela med tujimi slikarijami ni; povprečje dvigajo slovenski avtorji, predvsem impresionisti in slikarji 20. stoletja, kot so Božidar Jakac, Maksim Sedej ali Stane Kregar.
Sicer pa nam današnji grad ne pove ničesar o urejenosti v daljni preteklosti. Kot piše Vesna Bučić, je edini do danes viden ostanek prvotne stavbne opreme renesančni leseni strop z mogočnimi profiliranimi tramovi v vrhnji sobi jugozahodnega stolpa. Bolj nam je znana podoba gradu iz časa rodbine Zoisovih. Še preden se je delno izgubila njena podoba v grobih in spomeniškovarstveno neupravičenih prezidavah gradu po drugi svetovni vojni, med katerimi se je tudi oprema družine Karađorđević – tedaj so jo imeli zgolj in izključno za ostanek nekega prejšnjega režima – malomarno in puhoglavo raznesla daleč naokoli in neznano kam, je France Stele v dvajsetih letih popisal podobo gradu Brdo. Pri tem je bil tudi kritičen in je na primer še danes vidno štukarirano rokokojsko ornamentiko opisal kot nekoliko retardirano rokokojsko okrasje.
Po letu 1947 so objekt večkrat predelali in pri teh procesih je med drugim sodeloval tudi arhitekt stavbe Državnega zbora Republike Slovenije Vinko Glanz. Glede na povod za ta prispevek, ki je zgodba o (ne-)Titovi sprehajalni palici, pa je pomembno opozoriti na malomarno kroniranje dogajanja na Brdu. Bučićeva tako piše, da knjigovodsko vodenem inventarju Brda v Titovi Jugoslaviji niso zapisovali vira antikvarne opreme, ki so jo pridobili za grad, v neurejenih in neoštevilčenih fasciklih je Bučićeva zaman iskala podatke o pridobivanju in nakupovanju inventarja, prav tako pa tudi nihče ni zapisoval brdske kronike, čeprav se je na gradu zgodilo veliko dogodkov, ki so danes del naše novejše zgodovine. Morebiti je bila akter katerega od njih tudi enigmatska palica. Vendar pa tega ne moremo izvedeti.