Šotoru podobna zračna streha iz pleksi stekla, ki visi z velikih betonskih stebrov in ki jo je Behnisch oblikoval v sodelovanju z inženirjem Freijem Ottom, je v sedemdesetih postala simbol narodovega ponosa in najlepše utelešenje "demokratične arhitekture". Valoviti, na videz povsem lahki šotor, ki s krajci seže daleč čez robove stadiona, je nosil jasno sporočilo - nova, demokratična država z odprtimi rokami sprejema ljudi z vsega sveta - obenem pa je bil zavesten poskus, zahodno Nemčijo distancirati od bombastične nacistične arhitekture, ki je zaznamovala OI leta 1936 v Berlinu.

Kapitan podmornice, ki je hrepenel po obzorju
Leta 1922 v Dresdnu rojeni Behnisch je svojo ljubezen do arhitekture odkril v Italiji, kamor ga je med drugo svetovno vojno zanesla vojaška dolžnost. (v vojski je bil poveljnik podmornice; prav klavstrofobično ozračje v teh podvodnih krstah je verjetno "krivo" za lahkotno zračnost in neutesnjenost Behnischeve arhitekture. "Odriniti na morje je za mladega fanta izjemna izkušnja," je vrsto let pozneje izjavil v intervjuju za Die Zeit. Za nacistične zločine je po lastnih besedah zvedel šele pozneje.)

Arhitektura, ki ne bo v službi množične proizvodnje
Leta 1947, po vrnitvi iz Velike Britanije, kjer je bil pridržan kot vojni ujetnik, se je lotil študija arhitekture in leta 1952 v Stuttgartu odprl lasten biro. Hitro si je ustvaril ugled promotorja modernega, inovativnega dizajna, ki je prišel do izraza pri njegovih načrtih državnih šol in športnih objektov. "Bil je pionir na področju montažnih hiš, a je v šestdesetih sklenil, da je to slepa ulica,"se spominja Blundell Jones, avtor številnih člankov in knjig o Behnischu. "Ni hotel arhitekture, ki bi jo zasužnjila proizvodnja in kjer bi bile vse zgradbe videti enako."

Ta odklon od ustaljenih tirnic je najlepše prišel do izraza prav pri gradnji zgoraj omenjenega münchenskega olimpijskega stadiona, v katerem so Nemci takrat videli utelešenje svojega gospodarskega okrevanja in rasti (ter bili zato pripravljeni v projekt stočiti za tiste čase nezaslišane zneske).

Parlament, ki ga je povozil čas
Leta 1973 je Behnischev biro zmagal na razpisu za zasnovo bundestaga v Bonnu, doma nemškega parlamenta do leta 1999. Politično hiperobčutljivi projekt je zeleno luč (pa še to v omiljeni obliki) dobil šele leta 1987; zgradba je bila dokončana l. 1992.

Behnisch je v svojih podružnicah prisegal na politiko nevmešavanja: "Namenoma je zaposloval mlade arhitekte, ki so nato vodili uspešne "frakcije" pisarne po vsej Nemčiji," pravi Jones. "Zelo dobro je znal izkoristiti tujo kreativnosti in usmerjati mlade arhitekte na začetku kariere."

Zadnji "veliki" projekt, pri katerem je imel pomembno vlogo, je bila berlinska Akademie der Künste, ki so jo končali leta 2005, po razvlečeni bitki z "arhitekturno mafijo" prestolnice v zvezi z Behnischevo idejo za stekleno pročelje Akademije.

Varnost je za strahopetce!
Behnisch se ni nikoli povsem strinjal z nemško odločitvijo v devetdesetih, prestolnico iz Bonna preseliti v Berlin. Na mesto se ("zaradi svojih saških korenin") nikoli ni mogel dokončno navaditi, češ da se v arhitekturni slog mesta počasi vrača megalomanija nacistične in imperialne arhitekture. Imitiranje habsburških palač je obsodil kot "arhitekturo varnosti", kot izraz malomeščanskega hrepenenja po udobju v času, ko so potrebne drzne nove vizije. "Kdor bi rad udobje, naj si omisli mačko," je nekoč lakonično izjavil.