Ob slovesnem odprtju restavriranih ostankov antične palače so na forumu v središču Rima odprli tudi novo pot za obiskovalce, Via nova, ki prečka severozahodno pobočje Palatina in se konča v Atrium Vestae.

Via nova naj bi bila položena po požaru, ki je leta 64 razdejal Rim, obstajajo pa domneve, da je še starejša. Italijani so vsega skupaj restavrirali 4000 kvadratnih metrov površine, od česar 1568 kvadratnih metrov meri hiša vestalk. Restavratorji so si prizadevali predvsem za večjo statično stabilnost ostankov antične arhitekture.

Vestalke: edine svečenice starega Rima
Atrium Vestae je bila v antiki palača s 50 sobami, zgrajena okoli velikega, lepo negovanega pravokotnega vrta, ki so ga krasili dva bazenčka in številne skulpture. V njej so živele vestalke, deviške svečenice, ki so varovale sveti ogenj v templju zaščitnice družine, boginje Veste.

"Služba" vestalke: 30 let v najvišjih čislih
Visoke svečenice so dekleta izbrale iz najuglednejših rimskih patricijskih družin, ko so bile kandidatke stare med šest in deset let. Pri tem je imel zelo pomembno vlogo tudi njihov videz. Dekleta so kultu Veste služila 30 let. Vestalke so bile spoštovane in so živele v razkošju, obenem pa so bile "odvezane" od poroke in rojevanja otrok. Po treh desetletjih so se takrat že zrele ženske lahko odločile, ali se želijo poročiti ali pa bodo še naprej služile kultu boginje.

Le redke vestalke so izkoristile to možnost "pobega", čeprav so bili moški, ki so se poročili z vestalko, v družbi deležni silnega ugleda - rimska zakonodaja je nazadnje narekovala popolno podrejenost možu, torej jarem, ki ga vestalke niso bile navajene. Za razliko od "navadnih smrtnic" so vestalke namreč lahko imele osebno lastnino, lahko so volile in napisale oporoko. Ker je veljalo, da so nepokvarljivega značaja, so lahko pričale brez prisege, v varstvo pa so jim zaupali tudi najpomembnejše državniške dokumente in oporoke.

Za vsakogar, ki je telesno poškodoval vestalko ali njeno spremstvo, je bila predvidena kazen smrt, one pa so lahko, nasprotno, z dotikom pomilostile na smrt obsojene kaznjence. Če so jih srečale na poti na morišče, so bili avtomatično oproščeni.

Neusmiljena kazen za kršitev prisege
Devištvo vestalk je bilo po prepričanju rimljanov neposredno povezano z dobrobitjo države: vestalke so namreč s tem, ko so zapustile očetovo ognjišče, postale hčerke države, zato so spolni odnosi s katero izmed njih pomenili enako kot incest in državno izdajstvo. Starodavno izročilo je narekovalo, da se vestalko, ki se je tako pregrešila, živo pokoplje, kajti njihove krvi se ni smelo prelivati. Ker je bilo to navzkriž z rimskim zakonom, da nihče ne sme biti zakopan znotraj mestnega obzidja, svečeniki grešne vestalke strogo gledano niso živih zakopali, ampak so jo z določeno količino hrane zaprli v podzemno sobo, tako, da je umrla (domnevno) po lastni izbiri.

Zadnja glavna vestalka, o kateri piše zgodovina, je bila Coelia Concordia v letu 380; manj kot 15 let pozneje jih je Teodozij I. razpustil in pogasil sveti ogenj.

Nov sijaj za starodavni Forum
Restavriranje in ponovno odprtje hiše vestalk je del širše zasnovanega projekta prenove Rimskega foruma, za katerega so po besedah rimskega občinskega svetnika Dina Gasperinija zbrali 19 milijonov evrov javnih in zasebnih sredstev.