V jeruzalemski vili iz 19. stoletja se enkrat na teden srečuje približno 20 učencev, polovica Judov in polovica Arabcev. V parih sedijo drug nasproti drugemu, se učijo jezika sogovornika in s kartic razbirajo preproste situacije, ki odpirajo priložnost za dialog. Vsakih 20 minut se oglasi piščalka: zvok pomeni, da je čas za menjavo partnerjev oz. sogovornikov.

Pogovori na teh "hitrih jezikovnih zmenkih" so kratki in vljudni, čeprav včasih tudi okorni; Palestinci se učijo hebrejščine, ki jim pomaga pri vzpostavljanju odnosov z izraelskimi oblastmi, Judi pa poglabljajo svoje poznavanje osnovne arabščine.

Šole ne naredijo dovolj
Večina Palestincev v Jeruzalemu živi v vzhodnem delu mesta, ki ga je leta 1967 zavzel Izrael. V šoli jih poučujejo samo osnove hebrejščine, kar pomeni, da večina Palestincev jezika ne obvlada. "Enako velja za Izraelce – če se že učijo arabščino, je to arabščina, s katero si ne morejo pomagati," je za tiskovno agencijo Reuters pojasnila učiteljica hebrejščine Maya Giz. S tem je mislila na to, da se učijo klasično različico jezika, ki pa ni v uporabi v vsakodnevnem življenju.

Projekt sta leta 2019 začela Maya Giz in njen nekdanji učenec Sahar Mukhemar; verjameta namreč, da so jezikovne vaje koristne za "preseganje miselnih meja" med narodoma.

Maya Giz opaža, da Palestince in Izraelce, ki se udeležijo tečaja, druži "enaka zadrega, ko je treba govoriti." "To prepreko strahu lahko premostijo skupaj," meni.

Individualni razlogi
Palestinka Jamila Khouri se je tečaja udeležila, ker verjame, da bo znanje hebrejščine njej in drugim "pomagalo, da se vključijo v skupnost in najdejo službo na perspektivnem področju". Eli Benita, ki se je prišel učit arabščino, pa to gesto razume kot simbol soobstajanja v mestu, v katerem palestinsko-izraelski spor pogosto preraste v nasilje. "Mislim, da je to edini način, da najdemo neke vrste miroljubno vsakodnevno rutino v regiji," je prepričan.