Leta 1996 ustanovljena institucija predstavlja široko razvejano mrežo 59 območnih izpostav, ki skrbijo za živo dejavnost kulturnih društev in njihovih zvez na področjih plesa, folklorne dejavnosti, instrumentalne in zborovske glasbe, literarne dejavnosti, gledališča in lutk, likovne dejavnosti in filma. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) prek razpisov, strokovne, svetovalne in organizacijske pomoči, z organizacijo regijskih, državnih in mednarodnih revij ter tekmovanj, izobraževalnih programov in založniško dejavnostjo spodbuja razvoj ustvarjalnih potencialov v kulturi, programe kulturne vzgoje in vseživljenjskega učenja ter kulturno povezovanje. O delu sklada in stanju ljubiteljske kulturno-umetniške dejavnosti pri nas smo se pogovarjali z direktorjem JSKD-ja Igorjem Teršarjem.
Ljubiteljska kultura pri nas obstaja že dolgo, novembra pa je Zveza kulturnih društev Slovenije (ZKDS) zaznamovala 90 let širše organiziranosti ljubiteljske kulture. ZKDS je pravni naslednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS), naloge ZKOS-a pa opravlja tudi JSKD. Tako ZKDS kot JSKD sta bila ustanovljena leta 1996. Kakšna je vloga obeh in odnos med njima?
Društva so se združevala že od pomladi narodov leta 1848, ustanovljenih je bilo več zvez, pred 90 leti pa je na Celjskem prišlo do povezovanja večjega števila posameznih društev, s čimer so nastale možnosti za nastanek krovne zveze, katere naslednica je današnji ZKDS. Ta je civilna, krovna organizacija zvez društev s posameznih področij, JSKD pa nacionalna ustanova za podporo ljubiteljskim dejavnostim. Društva samostojno izvajajo svoje programe, JSKD pa pripravlja zanje izobraževalne in založniške projekte ter različne prireditve, predvsem pa nudi društvom strokovno podporo.

Seveda sta JSKD in ZKDS tesno povezana, saj je JSKD podporna organizacija, ki mora prisluhniti civilni družbi, spremljati dogajanje in usmeritve na tem področju, poznati trende, potrebe in zahteve ljubiteljske kulture pri nas in v mednarodnem prostoru, poleg tega ZKDS predlaga v nadzorni svet sklada tri člane. S strokovno službo se udeležujemo tudi skupnih sestankov in sprejemamo predloge za zakonodajo na tem področju, novembra pa smo organizirali skupni seminar o vizijah in možnostih ljubiteljske kulture ter razvoju JSKD-ja in ZKDS-ja.

Kakšne potrebe so bile vzrok za ustanovitev JSKD-ja leta 1996? Gre za kompleksno strukturo, razvejano po celotni Sloveniji, kar se zdi privilegij za ljubiteljsko kulturo.
Na začetku 90. let je bilo 60 občin in 60 zvez občinskih kulturnih društev, Zveza kulturnih društev Slovenije pa je zaposlovala 125 ljudi, ki so bili v svojih okoljih po večini edini organizatorji celotne, ne le ljubiteljske kulture. V številnih manjših krajih še danes nimajo zavodov za kulturo, zato pogosto zaposleni na območnih izpostavah JSKD-ja opravljajo celotno kulturno dejavnost za potrebe občin. Skoraj vsak novi minister, pristojen za kulturo, meni, da nas je na JSKD-ju zaposlenih preveč, toda številke pravijo drugače. Na področju kulture je bilo lani na občinske ali državne stroške zaposlenih skoraj 9.000 ljudi, na področju ljubiteljske kulture pa samo okoli sto. Glede na 2.500 kulturnih dogodkov in 500 izobraževanj, ki jih letno pripravimo glede na izvajanje transferjev, pooblastil za občine in drugih del, je to število kvečjemu premajhno.

Z uveljavitvijo lokalne samouprave leta 1991 so se občine začele deliti (danes jih je 212) in kulturna organizacijska mreža je iskala nove organizacijske možnosti. V tem času sta ZKOS in ministrstvo za kulturo pripravila podlago za ustanovitev JSKD-ja kot nacionalne organizacije za podporo ljubiteljski kulturi. V obdobju petih let so z občinami, lokalnimi skupnostmi in društvi potekali pogovori, iskanje želja in potreb ter kompromisov, nato pa je nastal današnji sistem 59 območnih izpostav.

Pri ustanovitvi JSKD-ja tako ni šlo za preoblikovanje civilne družbe v javni sklad in nismo zgolj prevzeli sistema ZKOS-a. Pri ustanavljanju občinskih izpostav smo upoštevali tudi želje občin po povezovanju. Postopek je potekal od leta 1996 oz. 1998, ko so nastale prve izpostave, do leta 2002, ko je bila ustanovljena še zadnja, ljubljanska izpostava.

Kakšna je vloga JSKD-ja pri podpiranju kulturnih dejavnosti po Sloveniji?
Predvsem smo podporna organizacija, ki društvom in njihovim zvezam nudi strokovno, pa tudi administrativno pomoč pri razpisih ali pripravi dogodkov, pomagamo pri programskih tekstih, obveščanju in promociji, podeljujemo značke. Z lastnim programom prireditev na letni ali bienalni ravni ljubiteljskim skupinam omogočamo, da se predstavijo na regijskih, državnih in mednarodnih revijah, tekmovanjih in festivalih ter s tem spodbujamo razvoj in kakovost ljubiteljske kulture. Slovenski pevski zbori so denimo tudi po naši zaslugi vodilni v Evropi, ne le po množičnosti, temveč tudi po kakovosti. Poleg tega, da skrbimo za strokovno podporo, društvom dodeljujemo tudi dotacije za projekte in investicije. Vključujemo se v prostorske težave društev in spremljamo pobude od društev in zvez. JSKD pripravlja seminarje in druge izobraževalne oblike ter izdaja različne publikacije, recimo strokovno revijo Naši zbori, ki izhaja že več kot 50 let, revijo Mentor, Folklornik in druge.

Pomembno se mi zdi, da vsaj polovico prireditev namenjamo otrokom in mladini, čeprav to ni naša zakonska dolžnost. Zavedamo se, da če želimo društveno kulturo ohraniti živo tudi v prihodnosti, je treba nameniti veliko pozornosti tudi kulturni vzgoji.

Ali sklad podpira samo ljubiteljsko kulturno dejavnost ali tudi profesionalno? V splošnih pogojih poslovanja je zapisano, da so do sredstev sklada v nekaterih primerih poleg društev upravičeni tudi javni in zasebni zavodi ter samozaposleni v kulturi.
Naši osnovni programski razpisi so namenjeni samo kulturnim društvom in njihovim zvezam, vendar smo v zadnjih letih prevzeli tudi nekaj dodatnih nalog, ki jih izvajamo po pooblastilu ministrstva ali občine. Tako od lanskega leta izvajamo program mladinskih multimedijskih centrov, katerih dejavnost dobro poznamo, lani pa smo izvedli poseben program skupnostne umetnosti, na katerega so se lahko prijavili tudi samozaposleni. Kulturni tolar, namenjen investicijam, je zadnji dve leti sicer zelo skromen, pred tremi leti pa smo na razpisih podelili več kot pol milijona evrov, za kar se lahko poleg društev prijavijo tudi zasebni kulturni zavodi, ki razpolagajo s kulturno infrastrukturo.

Ali je podpora profesionalni dejavnosti odvisna tudi od posameznega področja - sploh morda pri izobraževalni funkciji na tistih področjih, kjer ni formalnega profesionalnega izobraževanja pri nas ali je to šibko, npr. folklora, sodobni ples?
Polje našega delovanja na nekaterih področjih meji na poklicno oz. profesionalno dejavnost. Vemo, da so se iz kulturnih društev skozi zgodovino razvijale tudi vse institucije, ne le kulturne. Tudi knjižnice so se pred več desetletji iz društev počasi preoblikovale v javne zavode. A čeprav je društvena kultura pomagala pri ustanovitvi številnih profesionalnih institucij, te danes društvene kulture pogosto ne vključujejo več oziroma prevzamejo le del njenih nalog, recimo razvoj občinstva. Kot primer naj omenim Slovenski komorni zbor, ki je pred 20 leti nastal iz vrhunskih ljubiteljskih pevcev in je danes izključno profesionalna institucija. Poleg tega imamo v Sloveniji dve poklicni godbi, Orkester slovenske policije in Orkester Slovenske vojske, in več gledališč, ki so se razvila iz društvenih dejavnosti, danes pa v ljubiteljsko kulturo vračajo predvsem svoje znanje v obliki mentorstev in podobno. V Sloveniji ne obstaja ustanova, ki bi skrbela izključno za folklorno področje, zato se JSKD povezuje z ZRC-jem SAZU ter strokovnjaki z različnih drugih ustanov. Skozi naša izobraževanja je šlo tudi veliko sodobnih plesalcev, ki so nato ustanovili svoje zavode ali se plesno izobraževali v tujini in so danes eni vodilnih tako v evropskem kot svetovnem smislu. Zato mi je še toliko bolj žal, da nam ni uspela zgodba z ustanovitvijo Centra sodobnih plesnih umetnosti, ki bi še bolj povezal vse dejavnike na tem področju in Slovenijo umestil med države, ki posvečajo sodobnemu plesu posebno pozornost.

Z 59 območnimi izpostavami pokrivate celotno Slovenijo in zamejstvo. Podpirate približno pet tisoč društev z več kot 100 tisoč člani. Dostopnost kulturnih vsebin in možnost ustvarjanja je verjetno še pomembnejša zunaj urbanih središč, kjer je manj druge kulturno-umetniške ponudbe. Ali je tam ljubiteljska kulturna dejavnost še bolj izrazita?
Kot je raziskal naš zdaj že upokojeni sodelavec Marko Studen, ki je vestno zbiral podatke o društvih, članstvu in prireditvah, je bilo leta 2002 v Sloveniji okoli 3.900 kulturnih društev in skupin, lani pa 5.000. V zadnjih desetih letih se je torej ustanovilo tisoč novih društev in skupin, ni pa se bistveno povečal obseg odrasle populacije, vključene v ta društva. Nastale so manjše skupine, močno se je razvila mladinska kultura in nekatere nove dejavnosti. A kot kaže, je v zadnjem desetletju še vedno prisotno močno vrenje ustvarjalne sile in združevanja v kulturnih društvih, vprašanje pa je, kakšne bodo posledice današnje krize čez nekaj let.

Težko je reči, da je v manjših občinah ljubiteljska kultura razvita v večji meri kot v večjih. Pomemben dejavnik je, v kolikšni meri posamezna občina podpira ljubiteljsko kulturo. Ljubljana v tem močno prednjači pred Mariborom. JSKD spremlja tudi, koliko občine namenjajo za ljubiteljsko kulturo, poleg tega za našo dejavnost tudi občine prispevajo sredstva za založniške in izobraževalne programe ter medobčinske, regijske in državne prireditve. Splošen trend kaže, da je ob večjih obveznostih za knjižnice, muzeje, zavode in druge javne organizacije tudi manj sredstev za ljubiteljsko kulturo od občin in države. Od ustanovitve države do danes je tudi ministrstvo za kulturo zmanjšalo delež svojega proračuna za ljubiteljsko kulturo. Včasih so ljubiteljski kulturi namenili skoraj tri odstotke kulturnega proračuna, danes le nekaj manj kot 1,9 odstotka. Dolgoročno finančno izgubljamo pod vsemi vladami, čeprav bo ljubiteljska kultura vedno pomagala pri nastajanju institucij in na različnih ravneh pomagala poklicni kulturi.

Vladni varčevalni ukrepi so prizadeli tudi polje ljubiteljske kulture. Kot je ZKDS oktobra 2012 zapisal v Izjavi o restrikcijah pri financiranju dejavnosti kulturnih društev, naj bi JSKD naslednje leto predvidoma izgubil skoraj petino sredstev, kar pomeni, da bodo nekatera društva ostala popolnoma brez finančne podpore.
V zadnjih dveh letih nam je resorno ministrstvo za 20 odstotkov zmanjšalo sredstva za program in investicije kulturnih društev. Za zdaj posledice tega primanjkljaja blažimo, kolikor lahko. Vodimo samostojno kulturno politiko, pridobili smo nekaj evropskih sredstev, prihodke od publikacij vračamo društvom, žal pa so se morala društva že lani odpovedati številnim svojim investicijam zaradi zelo skromnih sredstev v tako imenovanem programu "kulturni tolar". Kot kaže, bo prihodnje leto občutno zmanjšanje sredstev vplivalo tudi na vsebino in količino kulturnih programov, ki jih sklad zagotavlja po celotni Sloveniji, kar smo do zdaj z notranjim prerazporejanjem še nekako blažili.

Društva in zveze večinoma delujejo na prostovoljni osnovi. Kako pa je z mentorji in strokovnimi vodji v teh društvih - gre tudi v njihovem primeru za ljubitelje ali za profesionalce?
5.000 društev pomeni enako število mentorjev ali strokovnih vodij. V nekaterih društvih so to profesionalci, tudi zato je ljubiteljska kultura tesno povezana s poklicno. Nekateri igrajo v godbi Slovenske vojske in dirigirajo v lokalni godbi, društva vodijo tudi profesionalni gledališki igralci, režiserji itn. V večini primerov so vodje honorirani, a zelo skromno. Če društvo letno dobi 1.000 evrov, ne more strokovnemu vodji nameniti visokega honorarja. V redkih primerih so ti honorarji visoki, v veliko primerih pa strokovni vodje delo opravljajo brezplačno. Te odločitve prepuščamo kulturnim društvom.

Katere so - poleg finančnih sredstev - druge poglavitne težave ljubiteljske kulture pri nas oz. tiste točke, ki potrebujejo večjo pozornost?
ZKDS in JSKD predlagamo, da bi Slovenija sprejela posebni zakon o ljubiteljski kulturi, saj smo prepričani, da si ljubiteljska kultura zasluži samostojni zakon, ki bi omogočal lokalnim skupnostim in državi lažje urejanje razmerij. Trenutno namreč ljubiteljsko kulturo ureja zakon o društvih, ki pa skrbi tudi za vsa druga društva, kot so gasilska, športna, turistična in podobno.

Kakšen je položaj ljubiteljske kulture danes? V kakšnih pogojih deluje?
Tudi v obdobju gospodarske rasti je država ljubiteljsko kulturo nekoliko odrivala na rob. Edino večjo injekcijo je področje dobilo v času ministrice Majde Širca, ki je za investicije leta 2008 namenila milijon evrov. V današnji krizi pa seveda vsi varčujejo. Če bi morali odpuščati, bo ogrožena mreža naših območnih izpostav.

Tudi področje ljubiteljske kulture ima zelo velike težave. Večinoma je slonela na javnih sredstvih (v tujini ni tako) in zdaj se ta zmanjšujejo, ni pa donatorjev in sponzorjev, ki bi lahko finančni primanjkljaj nadomestili. Člani kulturnih društev so vseh generacij in poklicev in v preteklosti so društva pogosto prek posameznih članov pridobila nekaj denarja iz gospodarstva, zdaj pa se je tudi ta pipica zaprla.

Prepričan sem, da je ljubiteljska kultura kot pogon družbe, življenja in kreativnosti preveč prezrta. Prav v društveni kulturi, ne le ljubiteljski, lahko v veliki meri prepoznamo ustvarjalno silo, ki danes manjka na vseh področjih življenja, zato je zmanjševanje sredstev na tem področju v času krize napaka. V društveni kulturi je pomembna tudi socialna komponenta. Ljudje se srečujejo, pogovarjajo, sodelujejo. Starejši in mlajši se smejijo skupaj.

Sklad se povezuje tudi s sorodnimi organizacijami v tujini in v mednarodne mreže ter v okviru tega opravlja mednarodne raziskovalne projekte o ljubiteljski kulturi - trenutno poteka evalvacija vpliva ljubiteljske kulture na življenjski standard, letos se je končal projekt Vpliv ljubiteljske kulture na vseživljenjsko učenje. Kakšne podatke o pozitivnih vplivih ljubiteljske kulture dajejo raziskave?
Različne raziskave so pokazale, da je društvena kultura, še posebej v časih negotovosti, zelo pomembna za kakovost življenja. Udejstvovanje v kulturni dejavnosti ljudem prinaša osebno zadovoljstvo in druženje, za marsikoga pa eno redkih priložnosti za vključitev v družbo.

Ljubiteljska kultura poganja tudi ekonomijo. Naše analize so pokazale, da 100.000 oseb, ki se vozi na vaje ter prireditve kulturnih društev samo s trošarino pri bencinu v državno blagajno prinese več denarja, kot ga država in občine namenijo ljubiteljski kulturi. Ljubiteljska kultura tudi kot uporabnik storitev tekstilne industrije, restavracij, izdelovalcev inštrumentov, najema prostorov in druge kulturne ponudbe izredno pozitivno vpliva na gospodarstvo in BDP Slovenije.

Bi za konec izpostavili še kaj ...
Pomembno bi bilo, da bi država ljudem sporočila naslednje: Slovenci smo ustvarjalni, zaupamo v vas, gremo naprej, saj bo šlo ... V tej državi žal manjka takšne spodbude, pri čemer ne gre zgolj za ljubiteljsko kulturo, temveč celotno družbo.