Med legendarnimi proizvodi industrijskega oblikovanja je tudi več slovenskih. Eden od teh je kiosk model K67 arhitekta in oblikovalca Saše J. Mächtiga, ki ga je v svojo zbirko industrijskega oblikovanja vključil tudi newyorški muzej sodobne umetnosti (MoMA). Foto: Nederlands Architectuutinstituut
Med legendarnimi proizvodi industrijskega oblikovanja je tudi več slovenskih. Eden od teh je kiosk model K67 arhitekta in oblikovalca Saše J. Mächtiga, ki ga je v svojo zbirko industrijskega oblikovanja vključil tudi newyorški muzej sodobne umetnosti (MoMA). Foto: Nederlands Architectuutinstituut

Termin industrijsko oblikovanje je zelo širok in težko je povsem natančno določiti, kaj vse spada vanj. Prvi je izraz menda leta 1919 uporabil oblikovalec Joseph Claude Sinel, navezoval pa naj bi se na oblikovanje vseh uporabnih reči. Zgodovina industrijskega oblikovanja je vendar starejša, in čeprav se je industrijsko oblikovanje razmahnilo v prvem desetletju 20. stoletja, in sicer predvsem z dejavnostjo Nemške delavske zveze (Deutscher Werkbund), ki je povezovala arhitekte, oblikovalce, umetnike in industrialce, pa tudi že s temu pojavu predhodnim vznikom umetnoobrtnega gibanja (Arts & Crafts Movement) na Otoku.

Slednje je bilo pod močnim vplivom pisanj teoretika in arhitekta Johna Ruskina, ki je v skupnosti rokodelcev in obrtnikov videl možnost za uresničitev njegovega idealizma s socialistično noto. Ruskin je sanjal o (ponovnem) sožitju in sodelovanju proizvodnih dejavnosti in umetnosti, kar je sicer tudi značilnost industrijskega oblikovanja.
Tudi prva vsaj pogojno rečena manifestacija industrijskega oblikovanja se je zgodila v Veliki Britaniji. To je bila velika svetovna razstava leta 1851, ki je na ogled postavila tehnološke in industrijske dosežke razvitih držav in jih postavila ob izdelke skrivnostnih kolonij, v katerih so Evropejci tedaj še vedno videli dežele primitivnih ljudstev. Kot nam je povedal Victor Margolin, predsednik žirije BIA 21 in eden od pionirjev na področju teorije oblikovanja, je mogoče opaziti kontinuiteto med temi prvimi svetovnimi razstavami in sodobnimi razstavami, kakršna je BIO. Oba tipa razstav predstavljata industrijske dosežke, razlika pa je v tem, da so bile svetovne razstave izrazito nacionalistične, bile so proizvod vzpona nacionalistične ideologije v 19. stoletju in so bile zato izraz tekmovanja med državami, medtem ko je namen razstav, kot je BIO, predvsem predstavljanje oblikovalskih dosežkov posameznikov. Nacionalna komponenta ne igra nobene vloge več.
Svetovne in druge razstave industrijskih izdelkov in industrijskega oblikovanja so bile obenem tudi generatorji novih dosežkov v oblikovanju. Želja, predstaviti se kar z najboljšim proizvodom, je stimulirala evolucijo oblikovanja, in ravno na razstavah so bili tako javnosti povsem prvič predstavljeni nekateri revolucionarni izdelki. nekateri so v uporabi tudi še sto let po njihovi zasnovi. Nekaj vam jih želimo predstaviti, a opozarjamo, da je izsek iz celotnega in zares obilnega korpusa ikoničnih izdelkov industrijskega oblikovanja seveda skop.
Polona Balantič









Stol z imenom Konsumstuhl Nr. 14 iz tovarne Thonet, izdelan leta 1859, še danes velja za stol vseh stolov. Stol velja tudi za najbolje prodajani stol vseh časov; samo med letoma 1860 in 1930 so jih prodali več kot 15 milijonov. V svojem času je bil stol znamenit zaradi revolucionarne tehnike krivljenja lesa s pomočjo vroče pare, kar je omogočilo nastanek za Thonetovo tovarno še danes značilnih ukrivljenih oblik.
Med legendarnimi proizvodi industrijskega oblikovanja se je znašlo še več stolov. Tudi stol Rex slovenskega oblikovalca Nika Kralja. Skoraj nujno pa je treba omeniti stol Vassily, ki ga je zasnoval arhitekt in oblikovalec Marcel Breuer, in sicer v času, ko je na šoli Bauhaus vodil oddelek za stavbno mizarstvo oziroma oddelek za oblikovanje pohištva. Stol je bil revolucionaren zaradi uporabe materialov, njihovega obdelovanja in zaradi poudarka na ergonomiji. Zaradi ogrodja iz votlih jeklenih palic je bil stol izredno lahek, bil pa je to tudi prvi stol, pri katerem so za naslonjalo in sedalo uporabili platno. Oporo hrbtu naj bi zagotavljal stik platna z lopaticami in le majhnim odsekom ledvenega predela, pritiska na hrbtenico pa naj ne bi bilo. Poleg tega naj bi nekoliko nagnjeno naslonjalo in sedalo zagotovila oporo celotnemu stegenjskemu predelu, kar je prav tako pomenilo razbremenitev hrbtenice.
Ko smo že pri proizvodih sodelavcev šole Bauhaus, ne smemo pozabiti omeniti tudi steklene namizne luči, ki sta jo v letih 1923 in 1924 naredila Karl J. Jucker in Wilhelm Wagenfeld. Luč je skoraj materializacija programa šole Bauhaus, katerega bistva so bila: poudarjena uporaba industrijskih materialov (stekla in kovin), razkrivanje vseh funkcionalnih in strukturnih delov izdelka (deblo luči je stekleno, tako da se vidi potek kabla v notranjosti) in estetika, ki temelji na preprostih geometrijskih oblikah. To luč so večkrat imenovali za ključno prelomnico v razvoju oblikovanja v smeri modernizma. Uspeh luči potrjuje tudi to, da je ravno ta dizajn še celo leta 1982 prejel nemško nagrado 'dobra oblika'.
Frank Mason Robinson si je obliko za steklenico za tedaj sicer že več deset let staro pijačo zamislil leta 1915. Bistvo njegovega dizajna je bilo zoženje steklenice na njenem srednjem delu, vendar pa njegova izvirna zamisel nikoli ni bila uresničena. Težava je bil namreč ta, da je bila steklenica na najožjem delu zoženja širša kot pri dnu, zaradi česar naj bi bila nestabilna. Za napis je Robinson uporabil tako imenovano spenceriansko pisavo (imenovana po avtorju Plattu Rogersu Spencerju), ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja v ZDA veljala za nekako uradno obliko pisane pisave. Obliko steklenice so do danes večkrat predelali, v osnovi pa sledi konceptu, ki ga je leta 1954 predstavil industrijski oblikovalec Raymond Loewy.
Za obliko avtomobila, ki jo še danes povezujemo s pojmom cadillac, je v veliki meri zaslužen Harley J. Earl, večletni vodja oblikovanja pri General Motorsu. Pod njegovim vodstvom se je oblikovala 'cestna ladja' z zakrilci; navdih za te je našel pri vojaškem letalu Lockheed P-38 Lightning. Najbolj prepoznaven je bil morda model Cadillac Eldorado, ki so ga proizvajali od leta 1953 do leta 2002 in ki je veljal za najbolj priljubljen osebni luksuzni avtomobil.
Marcello Nizzoli je bil od štiridesetih do šestdesetih glavni oblikovalec tedaj vodilnega izdelovalca pisalnih strojev, italijanskega podjetja Olivetti. Leta 1950 je naredil legendarni model Lettera 22. Model so slavili kot izredno praktičen in lahko prenosljiv, čeprav je tehtal za današnje standarde, ko poznamo tudi manj kot kilogram težke prenosne računalnike, okoli 4 kilograme. Ravno ta model je še danes priljubljen med tistimi zasenjaki, ki še vedno prisegajo na pisanje s pisalnim strojem.
Ettore Sottsass, čigar delo v spremljevalni razstavi predstavlja tudi BIO 21, je bil eden najvplivnejših industrijskih oblikovalcev obdobja prehoda modernizma v postmodernizem. Sottsass, ki se je kot sodelavec Olivettija uveljavil že v šestdesetih, je ustanovil studio Memphis, ki je v osemdesetih pomagal utrjevati sloves italijanskega oblikovanja. Za studio, čigar ime je aludiralo tako na popkulturo, značilno za obdobje slave Elvisa Presleyja, kot tudi na skrivnostno kulturo starega Egipta, so bili značilni barviti izdelki, značilni za lahkotno in poudarjeno estetizirino obdobje postmodernizma.
Vazo Savoy finskega arhitekta in oblikovalca Alvarja Aalta pogosto imenujejo tudi najznamenitejši stekleni proizvod 20. stoletja. Vazo so razstavili na svetovni razstavi v Parizu leta 1937. Nemudoma je navdušila občinstvo in je še danes v proizvodnji, kajti njena sofisticirana, a obenem preprosta oblika je zares izjemna. Zanimivo je, da izdelek Aaltu ni prinesel nobenega dobička. Vse pravice za trženje vaze so namreč pripadle tovarni, ki je razpisala natečaj zanjo.