Breda Kovič je bila rojena leta 1930 v Ljubljani, na Fakulteti za arhitekturo je študirala sedem semestrov, nato je vpisala študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti in diplomirala leta 1957. Takoj po diplomi je nastopila konservatorsko službo na občini v Piranu, kjer je bil z njenih prihodom ustanovljen obalni Zavod za spomeniško varstvo. V sedmih letih konservatorskega dela je vzpostavila strokovni sistem, med njene največje dosežke pa štejemo obnovo Benečanke, zavarovanje piranskega obzidja pred rušenjem in zavrnitev načrtov arhitekta Mihevca za prezidavo Pirana, ki je bil v času njenega delovanja že zaščiten kot urbanistični kompleks. Podporo je imela v Republiškem zavodu za spomeniško varstvo, v okviru obalnega Zavoda pa je imela tudi svet, v katerega je vključevala vplivne intelektualce z Obale. Kot priznana strokovna avtoriteta je sodelovala tudi kot svetovalka in recenzentka pri različnih projektih predstavitve kulturne dediščine in njenega ohranjanja.

Pionirka oddaj o kulturni dediščini na Televiziji Ljubljana
Kovičeva se je leta 1963 vrnila v Ljubljano in bila zaposlena na takratni Televiziji Ljubljana (danes Televizija Slovenija), kjer je delovala do upokojitve leta 1992, pri pripravljanju dokumentarnih oddaj pa je sodelovala še do leta 1997. Daljše obdobje je delala v okviru kulturne redakcije, nato v Dokumentarnem programu, na koncu pa je sodelovala z Izobraževalnim programom. Televizija Slovenija je bila ustanovljena leta 1958 in k sodelovanju so pritegnili vrsto znanih kulturnikov in strokovnjakov različnih umetnostnih področij; postopoma so se razvili raznoliki novinarski žanri, tudi v tematski vrsti kulturnega novinarstva. Breda Kovič je bila pionirka oddaj s področij starejše likovne umetnosti in varstva kulturne dediščine na Televiziji Slovenija in je v več kot tridesetletnem obdobju zaznamovala program s prispevki, oddajami, intervjuji, omizji, dokumentarnimi serijami in dokumentarnimi filmi. Nanjo so se obračali gledalci in društva z željo po predstavitvi določenih tem v televizijskem programu, kar priča o poznavanju avtorice in ugledu, ki ga je imela v slovenskem medijskem prostoru. Glavne odlike dela Brede Kovič se, danes že s časovne distance, kažejo v sistematičnosti in kontinuiteti predstavitev različnih tem ter v strokovnosti, ki pa je bila vedno podana na poljuden način, primeren televizijskemu mediju. Njeno mnenje je bilo, da morajo biti tudi najbolj zapleteni strokovni problemi predstavljeni tako, da jih razumejo vsi gledalci. Televizijsko delo Kovičeve je odlikovala tudi izjemna ubeseditev snovi, ki je segla že kar na področje literarnega, bila pa je tudi dobra sodelavka in mentorica mlajšim kolegom.

Znameniti naslovi televizijskih oddaj
Kovičeva je opravljala novinarsko, komentatorsko, scenaristično, redaktorsko in uredniško delo. S krajšimi prispevki je sodelovala v informativnih in kulturnih oddajah TV Obzornik, TV Dnevnik, Tednik, Četrtkovi razgledi, Kulturne diagonale, Ne prezrite in Integrali. Nekateri problemski strokovni prispevki so zaradi dolžine predstavljali kar celo oddajo, ki je s tem iz mozaične prešla v monotematsko. Najbolj znana pa je bila po intervjujih, omizjih ter dokumentarnih oddajah in filmih. Sodelovala je v serijah Likovni nokturno (Nokturno), Miniature, Naši sodobniki, Srečanje ter avtorsko zasnovala obsežnejše dokumentarne serije Peščena ura, Oživele kronike, Na poti od… do, Med včeraj in jutri, Živa dediščina, Stari mojstri, Slovenski impresionisti, Obiskujemo slovenski muzeje in galerije, Podolgem in počez. Občasno je delala tudi kulturne reportaže iz tujine, v poznem televizijskem obdobju pa je naredila vrsto dokumentarnih filmov z naslovi Kamniti Pigmalion, Emonski meščan, Moje Krakovo, moje Trnovo, Ta grad ljubljanski, Baročna Ljubljana, Predpotresna in popotresna Ljubljana. Zasnovala je tudi obsežno serijo o Valvasorju, ki pa ni bila nikoli realizirana. Za svoje novinarsko delo je prejela Tomšičevo nagrado in več nagrad za posamezne televizijske dosežke.

Pomen Televizije Slovenija v slovenski konservatorski praksi
V konservatorstvu je izjemno pomembna naloga popularizacija, saj imajo poznavanje dediščine, zavedanje o njenih vrednotah in zavezništvo naklonjene javnosti pomen za celoten sistem varstva kulturne dediščine in lahko prispevajo k njeni ohranitvi. Pomembno vlogo v popularizaciji kulturne dediščine so prevzeli množični mediji, ki so jih konservatorji uporabljali za reprezentacijo lastnega strokovnega dela in informiranje javnosti, hkrati pa so mediji opravljali tudi svojevrstno nadzorno funkcijo s pomočjo novinarjev – umetnostnih zgodovinarjev, ki so izkoristili možnost odpiranja strokovnih tem in korekcije sistema varstva ter povezovali vse udeležene v procesu varstva spomenikov. Kot najbolj primernega za popularizacijo so izbrali televizijski medij, ki je z vzpostavitvijo konec petdesetih let preteklega stoletja nudil novo možnost medijske reprezentacije in je hkrati omogočal tudi najbolj celovito avdiovizualno predstavitev. Služba za arhiviranje in dokumentacijo Televizije Slovenija hrani veliko število oddaj o kulturni dediščini, ki zajemajo pregled zgodovine našega povojnega spomeniškega varstva in konkretnih primerov obnov spomenikov ter so hkrati prikaz razvoja popularizacije. Te problematike se je Breda Kovič posebej zavedala in jo je vzela za izhodišče za svoje dolgoletno delo na Televiziji Slovenija. Bila je pionirka v predstavljanju konservatorskih tem v televizijskem mediju, sistematična raziskovalka in poglobljena v predstavljanju zgodovine, teorije in aktualne problematike konservatorstva ter klasičnih likovnih tem kot temelju za spomeniškovarstveno stroko. Njen dosežek so predvsem predstavitve obnove starih mestnih jeder, zlasti celostna predstavitev Ljubljane, predstavitev delovanja regionalnih Zavodov za varstvo kulturne dediščine, portreti znanih konservatorjev ter oddaje o muzejih in galerijah.

Breda Kovič in arhitekt Plečnik
Skoraj anekdotično je nastajanje dokumentarnega filma Kamniti Pigmalion, ki je bil prva celostna filmska predstavitev življenja in dela arhitekta Jožeta Plečnika. Kovičeva je bila scenaristka filma, režiser Pavel Grzinčič, film pa je bil na Televiziji Slovenija premierno predvajan leta 1986. Nato so ga predstavili na številnih festivalih in strokovnih srečanjih doma in na tujem, kjer je prejel tudi nagrade; postal je referenčna oddaja, ki je bila podnaslovljena v več evropskih jezikov in bila izdana na različnih nosilcih. Pred začetkom osemdesetih let sta se Plečnik in njegov arhitekturni opus v televizijskem programu redko in nesistematično pojavljala. Izjemen vpliv na novo dojemanje pomena Plečnikovega dela in posledično obnovo posameznih spomenikov pa je imela medijska reprezentacija in umetnostnozgodovinska popularizacija ob Plečnikovi razstavi v Centru Georges Pompidou v Parizu leta 1986, ki je bila nato predstavljena tudi na Dunaju, v Ljubljani in drugih mestih. Sočasno – vendar neodvisno – s pripravami na pariško razstavo je v letu 1985 nastajal tudi film Kamniti Pigmalion, ki priča o širšem pomenu in vplivu medijev na vrednotenje in ohranjanje kulturne dediščine ter je pomemben strokovni in umetniški dosežek. Pomenljivo je, da so film premierno predvajali prav v sklopu Plečnikove razstave v Parizu, vendar zaradi spleta okoliščin kot naknadno rešitev, saj je bil za uradno filmsko predstavitev Plečnika tako v Parizu kot na ostalih evropskih postajah razstave planiran in predvajan kulturno-dokumentarni film Mojster Plečnik (kratki film je nastal leta 1952 pri Triglav filmu, posebna dragocenost pa je, da v njem nastopa tudi sam arhitekt Plečnik; scenarista sta bila Ernest Adamič in Mirko Grobler, slednji je podpisal tudi režijo). Sprašujemo se – v kolikšni meri so različne medijske obravnave in tudi dokumentarni film Kamniti Pigmalion prispevali k oblikovanju boljšega in celovitejšega odnosa do arhitekta Plečnika in njegovega dela ter s tem posledično vodili h konkretnim obnovam teh spomenikov, ki so časovno sledile? Na to povezavo med konservatorstvom in mediji ter konkreten vpliv medijev na obnovo kulturne dediščine lahko upravičeno sklepamo, vendar se tega empirično ne da izmeriti in dokazati ter je lahko le vrednostna sodba, na podlagi katere lahko pozitivno ocenjujemo vpliv medijev na konservatorsko prakso.

Breda Kovič je k ohranjanju naše kulturne dediščine veliko prispevala kot konservatorka in televizijska ustvarjalka ter je na poseben način povezovala teoretično in praktično strokovno delo. Še zlasti pa se je zavedala pomembnosti popularizacije kulturne dediščine in to na najvišjem nivoju tudi uresničevala v avtorskih televizijskih oddajah. Te bodo ostale dragocena in trajna dediščina v zgodovini Televizije Slovenija.

Dve od mnogih oddaj, ki jih je ustvarila, si lahko ogledate v priloženih posnetkih.