.

To, da so kosti enega največjih lirikov 20. stoletja, ki so ga usmrtili možje generala Franca, končale v neoznačenem skupinskem grobu v bližini Granade, se številnim Špancem zdi sramota ("pokopan kot pes", je nekoč zapisal pesnik Vincent Manuel), a vse prejšnje pobude za odkop posmrtnih ostankov ustreljenih so se zaradi nasprotovanja Lorcovih potomcev izjalovile. Ti so namreč prepričani, da pesnika ne bi smeli obravnavati drugače kot druge žrtve. "Na tistem kraju in v okolici je pokopanih med tisoč in tri tisoč ljudi. Delen izkop bi dajal vtis, da so nekateri pomembnejši od drugih. V svojem zadnjem počivališču bi moral ostati kot eden izmed mnogih, v abecednem redu," je vedno trdila pesnikova družina, ki jo je v javnosti predstavljala njegova pranečakinja Laura.

Pozneje so si zaradi drugačnih želja drugih vpletenih - potomcev učitelja Dioscora Galinde, ki je bil ustreljen zato, ker ni verjel v Boga, in bikoborcev Francisca Galadija in Joaquina Arcollasa, ki sta bila anarhista in člana delavskega sindikata - delno premislili. Družini Galindo in Galadi sta se namreč s prošnjo za odprtje groba obrnili na sodišče; in Lorcovi so se strinjali, da se sodnikovi odločitvi ne bodo zoperstavljali, da pa bi še vedno raje videli, če bi vse ostalo tako kot do zdaj.

Strokovnjaki andaluzijskega inštituta za geofiziko so že začeli topografske meritve terena. Ta uvodna dela bodo trajala še tri dni, že včeraj pa so na kraju okrog spomenika, ki stoji na mestu, kjer naj bi po pripovedovanju prič bil pokopan pesnik, radarji zaznali "anomalije" pod zemeljskim površjem. Verjetno bo trajalo vsaj še tri tedne, preden bo skupina pod vodstvom geofizika Joséja Antonia Peñe zares začela kopati na mestu, kjer, kot verjamejo zgodovinarji, poleg Lorcovih ležijo še ostanki učitelja Dióscora Galinda, bikoborcev Francisca Galadíja in Joaquína Arcollasa ter davčnega uradnika Fermína Roldána.

Glas trpečih in spregledanih
Kot glasen republikanec, homoseksualec in umetnik, ki je pisal o trpljenju marginaliziranih skupin, je bil Lorca poosebitev vsega, čemur so nacionalisti nasprotovali in primerna tarča njihovega srda. Avgusta 1936, le mesec dni po Francovi vstaji, ki je sprožila vojno, je bil 38-letni pesnik aretiran, zaslišan in po hitrem postopku odveden pred strelski vod v bližini vasice Víznar. Falangisti so tistega popoldneva ustrelili tudi zgoraj našteto četverco, najbolj pa so se znesli nad "rdečim pedrom", kakor so zmerjali Lorco.

Odpiranje nikoli zaceljenih ran španske zgodovine
Slavni španski sodnik Baltasar Garzón (nekateri v njem vidijo križarskega junaka, ki se v imenu zatiranih bojuje proti terorizmu in razkriva zločine proti človeštvu, drugi pa ga diskvalificirajo kot levičarskega obsedenca z lastno javno podobo) je oktobra lani odločil odpreti uradno preiskavo zločinov polpretekle španske zgodovine. Na zahtevo družin pokojnikov se je začelo več preiskav umorov in izginotij ljudi iz obdobja med letoma 1936 in 1939, ko je trajala državljanska vojna, in do leta 1975, kolikor je trajala diktatura generala Francisca Franca.

Vsi pokojniki si zaslužijo enako obravnavo
Garzón je v svoji zahtevi med drugim zapisal: "Francov režim je uporabil vse svoje vire, da je lahko lociral, identificiral in zagotovil povračila žrtvam na njegovi, zmagoviti strani, nikakor pa ni enako ravnal s tistimi, ki so padli na strani poražencev in ki so bili prav tako preganjani, zaprti, so izginili ali pa so jih mučili."

S svojo zahtevo je sodnik sprožil različne odzive Špancev. Molk in tihi dogovor, da se na preteklost pozabi, sta bila namreč stebra mirnega prehoda v demokratični sistem po koncu skoraj 40-letne Francove diktature.