Višnja Gora, kraj na robu Dolenjskega podolja, na pol poti med Ljubljano in Novim mestom, je dobila mestne pravice leta 1478, čez dve stoletji (1679) pa jo je z risbo (lavirano perorisbo) v Skicni knjigi Topografije Kranjske ter z bakrorezom in besedo v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre des Hertzogthums Crain, 1689) predstavil polihistor in topograf baron Janez Vajkard Valvasor (1641–1693).

Na ozemlju pod jurisdikcijo deželnega sodišča Višnja Gora sta stala tudi oba njegova gospoščinska sedeža, Bogenšperk in Črni Potok. V njegov spomin je mesto leta 1872 na nekdanjem Glavnem, zdajšnjem Mestnem trgu postavilo litoželezen vodnjak z njegovo figuro. Trenutno ga ni mogoče videti in situ, ker je bil maja letos na pobudo Občine Ivančna Gorica prepeljan v restavratorski center v Ljubljani, da bi ga obnovili.

V zadnjem času je bil vodnjak pobarvan z zeleno barvo, pod njo pa je videti modro, ki je zelo slabe kakovosti. Na odločitev za zelenkasto je morda vplivala podoba vodnjaka na razglednicah iz okoli leta 1900, ki so bile kolorirane, in ga kažejo v temnozeleni barvi. Okrasni elementi so poudarjeni s srebrno barvo, enako Valvasorjev kip.

Leta 1885 je umetnostni topograf in ljubiteljski zgodovinar Konrad Črnologar (rojen 1860 v Peščeniku pri Višnji Gori) o vodnjaku zapisal: "V železni vodnjak je napeljana po železnih ceveh studenčnica iz hriba Stari grad. Vrh stebra je mali kip Valvazorja. Leta 1872 je bilo vse to na Dvoru pri Žužemberku ulito in je stalo blizu 1000 goldinarjev. Prejšnji vodnjak je bil iz lesa."

Višnjegorski Valvasorjev vodnjak spada v skupino t. i. stebrnih vodnjakov (nem. Brunnenständer, Druckständer; it. fontana a colonna; ang. column fountain), ob njem pa sta postavljena zbiralnika za vodo. Tovrstni vodnjaki so bili v času razcveta litoželezne produkcije v 19. stoletju priljubljeni zlasti v nemškem okolju, torej tudi na področju nekdanje habsburške monarhije, pod katero so spadali tudi naši kraji. Izdelan je bil torej na Dvoru, v Auerspergovi livarni, vzrok za odločitev naročnikov za to livarno pa so bile verjetno tudi siceršnja povezanost Višnje Gore s plemiško rodbino ter sorodstvene zveze med Auerspergi in Valvasorjevo rodbino.

Robovi osemkotnega stebra so poudarjeni z izstopajočimi pasovi, na njem sta dve pipi v obliki stiliziranih ribjih glavic, ki izraščata iz konzolic, oblikovanih kot perforirani akantovi listi. Osrednji je tudi punciran. Steber krona venec listovja, na vrhu stoji celopostavni Valvasorjev kip, ulit po modelu, hranjenem v Narodnem muzeju v Ljubljani.

Poleg Valvasorja tudi portreti Prešerna, Bleiweisa in Vege
Kip je delo našega prvega akademsko šolanega kiparja Franca Ksaverja Zajca. V letih 1847–1848 je obiskoval dunajsko, od 1851 do 1853 pa münchensko akademijo. Kljub dobri likovni izobrazbi ga je skoraj vse življenje spremljala finančna stiska, saj je bil s tem, da se je vedno bolj omejeval na kiparska dela profanega značaja, veliko bolj izpostavljen negotovosti kot podobarji, ki so se držali v glavnem cerkvenih naročil. Med drugim je serijsko izdeloval doprsne portrete ter bidermajerske celopostavne figure iz patiniranega mavca (poleg Valvasorja je upodobil npr. tudi Bleiweisa, Prešerna, Slomška in Vego).

Kot vitez učenjak
Valvasorja (kipec je visok 52,50 centimetra) je upodobil v umirjeni kontrapostni drži kot viteza učenjaka v bojni opremi. Odet je v oklep s stegenskimi ter golenskimi ščitniki, z levico pridržuje šlem s perjanico, položen na skladovnico knjig na kvadrastem podstavku, na katerem je ulita letnica 1872. V desnici drži zvitek. Na Zajčevem modelu vidimo, da upodobljencu ob levem boku visi še meč. Zakaj ga odlitek nima, ni jasno – morda bodo lahko restavratorji pojasnili, ali je meč imel in je bil ta morda pozneje izgubljen, odbit, skratka odstranjen ali pa sploh ni bil ulit.

Ob stebru sta pod pipama nameščena litoželezna zbiralnika za vodo v obliki kelihastih vaz (višina 62 cm). Sprva sta vazi stali na kvadrastih kamnitih podstavkih, pozneje sta bili postavljeni neposredno na tla. Na osrednjem delu so čaše okrašene s trtnimi listi, viticami in grozdi, zgoraj in spodaj teče po en biserni niz.

Takšne vaze vidimo tudi okoli fontane pred dvorcem Podturn (današnji Tivolski grad) v mestnem parku Tivoli v Ljubljani. Gre za odlitke istega kalupa, ki se ujemajo tudi po merah, vendar so bile tivolske vaze v preteklosti mnogokrat prebarvane (tri so bile tudi zelo poškodovane in leta 2006 nadomeščene z novimi). Številni sloji barv so močno okrnili prefinjeno dekoracijo, ki je na vazah pri Valvasorjevem vodnjaku še lepo opazna, saj lahko na trtnih listih vidimo osrednje žile in žilice itd. Njihova namembnost je različna: ob Valvasorjevem vodnjaku so v funkciji zbiralnikov za vodo, v Tivoliju pa so bile in so v njih predvsem pisanolistne agave, ki jih v zimskem času prenesejo v steklenjak. Glede časa postavitve vaz v Tivoli strokovna literatura ni enotna, najverjetneje pa jih je dal postaviti že avstrijski feldmaršal češkega rodu Jožef Vencelj Radetzky, ko je v času posestvovanja gradu v letih 1852–1856 med drugim preurejal tudi park in je bila fontana sestavni del nove vrtne zasnove. Vojskovodja je bil po ženini strani v sorodu z Auerspergi, saj je bila njegova žena, grofica Frančiška Romana Strassoldo, po materini liniji iz te rodbine.

Železarna na Dvoru pri Žužemberku je začela obratovati leta 1796, 1836. je dobila naziv Cesarsko-kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovano blago kneza Auersperga ter bila poleg livarn v Blanskem na Moravskem, v Hořovicah in Novem Jáchymovem na Češkem ter v Mariazellu na avstrijskem Štajerskem med vodilnimi proizvajalci v habsburški monarhiji. Zaradi nerentabilnosti so jo leta 1896 zaprli.

Kljub tekmovalnosti so livarne v 19. stoletju med seboj v glavnem sodelovale in izmenjevale vzorce ter modele izdelkov. Še posebej to velja za Auerspergovo livarno na Dvoru in Salmovo v Blanskem na Moravskem, ki sta bili poslovno in sorodstveno povezani. Za razvoj in pomen, ki ga je v srednjeevropskem prostoru dosegla livarna, je bil najzaslužnejši Hugo Franc (František) starogrof Salm-Reifferscheid, ki je vodenje livarne v Blanskem prevzel leta 1806. Bil je vnuk grofa in (od leta 1783) kneza Karla Jožefa Auersperga iz Kočevja, ki je leta 1796 ustanovil železarno na Dvoru. Hugo je kot tehničnega direktorja leta 1811 zaposlil Ignaza Vitusa Engelberta pl. Pantza, ki je leta 1822 na povabilo kneza Auersperga prevzel vodenje livarne na Dvoru. Znano je, da je takoj po prihodu prosil lastnika, naj mu dovoli priskrbeti cenike in risbe litoželeznih izdelkov pomembnejših livarn in med njimi je bila seveda tudi tista v Blanskem. Leta 1852 je bil na Dvoru za fužinskega upravitelja izbran Philipp Dobner, ki je prav tako prišel iz Salmove livarne.

V Blanskem so proizvodnjo litoželeznih vodnjakov in pitnikov začeli v 2. polovici 19. stoletja ter jo nadaljevali v prva desetletja 20. stoletja, oblika pa se sčasoma praktično ni spreminjala. V njihovem katalogu vidimo v rubriki Brunnenständer pod številko 8 in 19 risbi vodnjakov (med seboj se razlikujeta le v velikosti in teži), ki se z rahlim odstopanjem pri pipah po obliki – mere se nekoliko razlikujejo, kar je bila običajna praksa – povsem ujemata z Valvasorjevim vodnjakom. Očitno je imela dvorska livarna kataložna lista Salmove livarne pri sebi, in sicer že vsaj štiri leta pred izdelavo Valvasorjevega vodnjaka. Tako rekoč enak vodnjak, datiran z letnico 1868, namreč srečamo tudi v Idriji, kjer pa je spodnji del iz hotaveljskega marmorja nekoliko mlajši in za konkretno primerjavo nerelevanten. Identičen je torej zgornji litoželezni del, vrh katerega stoji namesto Valvasorja podoba idrijskega rudarja, domnevno prav tako ulita po Zajčevem modelu. Ta vodnjak je v Idriji sprva stal pred vhodom v veliko poslopje Bašerije vzdolž zdajšnje Lapajnetove ulice, v kateri je bila izpiralnica, prebiralnica in drobilnica rude. Mestu ga je podaril takratni idrijski župan Karol Höchtl (Hochtl), zato ga imenujejo tudi Korletov (v viru imenovan Carli/Karls Brunnen). Pozneje je bil prestavljen na Scopolijev trg, kjer stoji še danes.

Iz povedanega sledi, da je livarna na Dvoru tako pri vodnjaku za Idrijo kot pri tistem za Višnjo Goro uporabila risbi iz kataloga ponudbe Salmove livarne. V osnovi pri teh vodnjakih stebrnega tipa na vrhu ni bila predvidena figura, čeprav je moravska livarna slovela tudi po monumentalnih vodnjakih s figuralnimi zaključki. Na Dvoru pa so, verjetno na željo naročnikov, na vrhu dodali še figuri; v Višnji Gori torej Valvasorja in v Idriji, glede na njen rudarski sloves, knapa. To je imelo tudi povsem praktično plat, saj je livarna take kipce imela na zalogi; v primeru nerealiziranega vodnjaka za Metliko so, denimo, nesojenemu kupcu ponudili za na vrh sklede figuri "rudarja ali Rahele" (Žargi 1999).

Vizualno privlačni Valvasorjev vodnjak je bil med drugim upodobljen na telefonski kartici Telekoma Slovenije iz serije Vodnjaki, ki je izšla leta 2001 in jo je oblikoval Matjaž Učakar.

^{Izbor uporabljene literature}

^{- Matija Žargi, Izdelki livarne na Dvoru pri Žužemberku, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 14–15, 1978–1979, str. 275–278, sl. 176–188 (str. LXXV–LXXVIII).}

^{- Matija Žargi, Izdelki umetniškega železnega liva železarne na Dvoru, v: Jože Šorn, Meta Matijevič, Matija Žargi: Železarna na Dvoru pri Žužemberku. Zgodovina, tehnologija, izdelki, Novo mesto 1980, str. 43–59.}

^{- Sonja Žitko,Kipar Franc Ksaver Zajec (1821–1888). Analiza izbranih del z vidika historizma, Loški razgledi 34, 1987, str. 35–67.}

^{- Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989.}

^{- Matija Žargi, Kovina, Gradovi minevajo, fabrike nastajajo. Industrijsko oblikovanje v 19. stoletju na Slovenskem (katalog razstave), Ljubljana 1991, str. 13–31.}

^{- Helmut Ferner, Elfriede Genée, Kleinkunst in Eisenguss, Brünn (Brno) 1992.}

^{- Darja Pergovnik, Gojko Zupan, Ljubljana, Tivoli – ljubljanski mestni park, v: Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji. Historical Parks and Gardens in Slovenia (ur. Jerneja Batič) (Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine), Ljubljana 1995, str. 62–67.}

^{- Franc Godeša, Znameniti stari višenjski punkti, v: V Višnjo Goro (ur. Pavel Groznik), Višnja Gora 1998, str. 113–116.}

^{- Matija Žargi, Železni vodnjaki, Rast 61, februar 1999, str. 61–62.}

^{- Franci Horvat, Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana 2005, str. 158–159, 102–103.}

^{- Miha Preinfalk, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura (Zbirka Thesaurus memoriae. Dissertationes, 4), Ljubljana 2005.}

^{- Boris Golec, Valvasor kot zemljiški gospod (1. del), Arhivi, 37, 2014/1, str. 65–107.}

^{- Miha Preinfalk, Feldmaršal Josef Radetzky zasebno – predniki, družina, potomci, v: Feldmaršal Radetzky in Slovenci (ur. Miha Preinfalk) (Zbirka Thesaurus memoriae. Opuscula, 5), Ljubljana 2017, str. 27–50.}

^{- Ines Unetič, Feldmaršalova vrtova v Tržiču in Ljubljani, v: Feldmaršal Radetzky in Slovenci (ur. Miha Preinfalk) (Zbirka Thesaurus memoriae. Opuscula, 5), Ljubljana 2017, str. 91–105.}

^{- Simona Kermavnar, Idrijski vodnjak z rudarjem, Kronika, 66/2, 2018, str. 245–252.}

^{- Višnja Gora, ob 540-letnici mestnih pravic (ur. Pavel Groznik), Višnja Gora 2018.}