Če so se Japonci še pred dvema letoma neznansko veselili, ko so bili izbrani za državo gostiteljico poletnih olimpijskih iger v Tokiu - nazadnje so jih gostili leta 1964 - pa se zdaj javno le še pričkajo o primerni velikosti in videzu osrednjega stadiona: futuristično, zaobljeno stavbo bo oblikovala arhitekturna iraško-britanska zvezdnica Zaha Hadid.

Kolegi iz stroke niso ravno z odprtimi rokami sprejeli koncepta, ki si ga je zamislila Hadidova: nekateri so brez dlake na jeziku komentirali, da je stavba, ki bi sprejela 80 tisoč gledalcev, "pošastna nakaza", ki bi izstopala samo zato, ker bi se tako zelo bila z okolico.

"Obupani" japonski olimpijski arhitekt
Najglasneje jo kritizira japonski arhitekt Arata Isozaki, ki se je podpisal pod stadion Palau Sant Jordi, ki so ga zgradili za olimpijske igre v Barceloni leta 1992. Novembra je 83-letni arhitekt na Japonski športni odbor (JSC) naslovil odprto pismo, v katerem je načrt Hadidove opisal kot "želvo, ki samo čaka, da Japonska potone, preden bo odplavala".

"Skice so me navdale z obupom," je zapisal. "Če bodo stadion res zgradili v obliki, v kakršni je zdaj, bomo Tokio oprtali z ogromnim belim slonom."

Oklesteni načrti
Isozaki je bil tako kritičen še po tem, ko so japonske oblasti že odločile, da bo treba oklestiti dimenzijo stavbe, ki se je marsikomu zdela preogromna in predraga. Po "popravkih" velja, da bo stadion visok 70 metrov (pet metrov manj od prvotnih načrtov), stal pa bo 1,7 miljarde dolarjev (v primerjavi s prvotnimi tremi milijardami). Mimogrede, urbanistične regulacije, ki so narekovale, da nobena stavba v tistem delu ne sme preseči dvajsetih metrov v višino, je bilo treba spremeniti.

Spomniti se je treba, da so olimpijske igre leta 1964 sovpadale z začetkom velikega japonskega gospodarskega "buma", obenem pa so obeležile vrnitev Japonske v mednarodno skupnost po temnem poglavju druge svetovne vojne. Pol stoletja kasneje pa organizatorji nekako ne najdejo skupne teme, ki bi igre poenotila, in ravno zaradi tega pomanjkanja enotne vizije je osrednji stadion tako na udaru.

Bolj kot sama cena Tokijčane motita velikost in predvidena lokacija stavbe. Postavili jo bodo namreč v zunanji vrt templja Meiji iz začetka 20. stoletja. Nova stavba bo zasenčila vse v svoji okolici, vključno s templjem in pripadajočo umetniško galerijo. Obenem bo gradnja ljudem ukradla še eno poslednjih zelenih oaz v urbanistično že prenatrpanem starem delu Tokia, opozarjajo nasprotniki.

Zakaj sploh graditi?
"Trenutni Narodni stadion je še povsem uporaben, gradnja novega pa bi pomenila ogromno škodo za okolje in za videz vrta, ki je ena poslednjih oaz prebivalcev prestolnice," opozarja Nobuko Shimizu, ki je na čelu skupine Varuhi Narodnega stadiona. Ob tem izpostavlja, da so v preteklosti države gostiteljice že večkrat uspešno prenovile obstoječe strukture: to so storili Nemci z Olimpijskim stadionom iz leta 1936, pa Američani s Spominskim kolosejem v Los Angelesu (OI je gostil 1932 in 1984).

Pozivi, da bi bilo načrte Hadidove najpametneje preprosto črtati in raje obnoviti stari stadion, kjer so se leta 1964 pomerili atleti, so vse glasnejši. Vseeno pa ni preveč verjetno, da bodo uslišani, saj je rušenje starega stadiona, iz katerega so že izpulili vse sedeže, načrtovano že za konec tega meseca.

Varčevalo se bo drugje
Zaradi rastočih stroškov OI je bil tokijski guverner Joiči Masuzoe že prisiljen odpovedati gradnjo treh novih prizorišč, kjer bi olimpijci igrali košarko in badminton ter jadrali. Vseeno pa oblasti poudarjajo, da novega stadiona podobna usoda ne čaka. "Zavedamo se, da obstajajo različne možnosti, ampak radi bi speljali trenutni načrt gradnje prvorazrednega stadiona," je izjavil predstavnik JSC. "Prepričani smo, da stavba ne bo škodila okoliški arhitekturi."

Kam z okoliškimi prebivalci?
Okoljevarstveniki pa niso edini s pripombami. Nasprotniki novega stadiona poudarjajo še, da bo gradnja velikanke pomenila izselitev kakšnih 300 družin iz okoliških stanovanjskih stolpnic, da brezdomcev, ki spijo v parku, niti ne omenjamo. Oblasti, ki so prebivalcem sicer že obljubile nadomestna stanovanja, obtožujejo, da razbijajo ustaljeno skupnost. "V stolpnicah je veliko starejših občanov in selitev v novo okolje bi bila zanje preprosto preveč stresna."