Pablo Picasso in Norvežan Carl Nesjar sta plodno sodelovala dolgih 17 let: Picasso je motive izrisal, Nesjar pa jih je prenesel na betonske zidove. Na sliki so Ribiči, njuna najslavnejša stvaritev v Oslu. Foto: Visit Oslo
Pablo Picasso in Norvežan Carl Nesjar sta plodno sodelovala dolgih 17 let: Picasso je motive izrisal, Nesjar pa jih je prenesel na betonske zidove. Na sliki so Ribiči, njuna najslavnejša stvaritev v Oslu. Foto: Visit Oslo
Mladosten, živahen Picassov motiv v Barceloni: v času nastanka je dvigoval prah, ker je moderno umetnost pripeljal v samo srce starega dela katalonske prestolnice. Foto: www.bluffton.edu

Pet fresk, ki jih je za Regjeringskvartalet (vladno četrt) norveške prestolnice med koncem petdesetih in začetkom sedemdesetih ustvaril Pablo Picasso, je nastalo v tehniki breccia: to je bila priljubljena tehnika sredine 20. stoletja, narekuje pa uporabo naravnega betona. Ker španskemu umetniku postopek ni bil domač, se je za uresničitev svoje ideje povezal z norveškim umetnikom Carlom Nesjarjem; pozneje sta sodelovala še v Barceloni, kjer se Plaça Nova še danes kiti z njunim Frizom velikanov (El fris dels Gegants).

Najopaznejša freska v oslu, Ribiči (1970), krasi fasado stavbe Y in je v eksploziji julija 2011 ostala nepoškodovana - so pa zato druge del stavbe H, ki je utrpela še največ škode. Norveški direktorat za kulturno dediščino zdaj opozarja, da bi morebitno rušenje stavbe H freske nepopravljivo uničilo; razmišljati o njihovi "reintegraciji" oziroma "prestavljanju" na drugo stavbo ni dobra rešitev, povzema The Art Newspaper. "Če bi stavbi porušili in freske integrirali na drugo lokacijo, to ne bi bila več umetnina, ki si jo je Picasso zamislil," je izjavil vodja direktorata Jørn Holme. Njihova preiskava je namreč pokazala, da sta obe stavbi tudi po eksploziji strukturno dovolj varni za uporabo in se ju da še naprej uporabljati; konec koncev stavbe tudi same po sebi predstavljajo pomemben mejnik v norveški povojni arhitekturi.

"V betonu realizirane umetnine so bile zamišljene in oblikovane za čisto določene prostore, denimo za stopnišča in hodnike," se strinja tudi Leif Anker, še en član direktorata. "Umetnine, stavba in uporabljeni material skupaj celoten kompleks spremenijo v unikatno umetnino. Pomembno je, da jo ohranimo neokrnjeno."

"V Oslu se je Picasso prvič spopadel z breccio. Če ne bi bilo tega projekta, verjetno tudi poznejših v Stockholmu in Barceloni ne bi bilo," je še prepričan Anker.

Do končne odločitve je še daleč
Vlada se je za rešitve v povezavi s kompleksom že obrnila na več arhitektov, tudi take s predlogi, ki ne predvidevajo rušenja poškodovane stavbe. Končne oblike svojih predlogov bodo predstavili letos poleti, še piše The Art Newspaper.