René Descartes, eden najvplivnejših, najpomembnejših, pa tudi najizvirnejših mislecev v zgodovini Evrope - je umrl manj kot eno leto po tem, ko je na povabilo švedske kraljice Kristine odšel v Stockholm, da bi jo poučeval filozofijo in ustanovil akademijo znanosti. Vendar pa sta ostra švedska zima in čudaška špartanska navada mlade kraljice, da se je z njim pogovarjala ob petih zjutraj v nezakurjeni knjižnici na dvoru (kamor se je moral še pripeljati iz mesta), načeli njegovo zdravje in pripomogli k njegovi prezgodnji smrti. Že prvo zimo je zbolel za pljučnico, kar je bilo za slabotnega človeka, nevajenega skandinavske zime, usodno - taka je vsaj "uradna" zgodba.

A zdaj je nemški akademik in kartezijanski izvedenec Theodor Ebert z Univerze v Erlangenu po letih prečesavanja pariških arhivov postavil precej bolj zloveščo hipotezo: trdi, da Descartes ni umrl naravne smrti, ampak naj bi mu "zavdala" z arzenikom prepojena hostija, ki mu jo je podtaknil katoliški duhovnik.

Ebert verjame, da je Jacques Viogué, misijonar, ki je v tistem času delal v Stockholmu, Descartesa odstranil, ker se je bal, da bo Francozove radikalne teološke ideje spodkopale pričakovano spreobrnitev kraljice protestantske dežele v katoliško vero. "Viogué je bil na tekočem o katoliških težnjah kraljice Kristine; zelo verjetno je, da je v Descartesu videl oviro njeni spreobrnitvi v "pravo" vero," piše Ebert v knjigi Der rätselhafte Tod des René Descartes (Skrivnostna smrt Renéja Descartesa), povzema pa britanski The Guardian.

Na Descartesa, ki je bil sicer vzgojen v katoliški veri, je s sumom gledalo več njegovih teoloških "kolegov": njegova racionalistična misel, ki predpostavlja, da je res samo to, kar se da jasno in razločno spoznati (zanesljiva sta torej le dvom kot takšen in z njim obstoj dvomečega), je bila v očeh mnogih nezdružljiva z dogmo transsubstantiacije, torej vere v spremembo bistva kruha in vina v bistvo Kristusovega telesa in krvi. "Viogué je bil prepričan, da je bila Descartesova metafizika še najbolj podobna kalvinistični 'hereziji'", piše Ebert.

Simptomi ne kažejo na pljučnico
Njegovo teorijo so akademski krogi za zdaj sprejeli z veliko skepse: že od filozofove smrti februarja 1650 namreč velja, da svet za očeta novoveške filozofije prikrajšala pljučnica. Ebert pa trdi, da se ta teorija z dejstvi preprosto ne sklada: Descartesov zdravnik, neki Van Wullen, je že po pacientovi smrti v pismu kolegu razkril, da je v pokojnikovem urinu deset dni pred smrtjo našel nekaj neobičajnega (Ebert predpostavlja, da kri). Najprej je izgubil apetit, nato se je pritoževal nad slabostjo in vročino, osmi dan pa je kolcal in celo bruhal žolč. "To niso simptomi pljučnice, ampak zastrupitve, najverjetneje z arzenikom," piše Nemec, ki je ugotovil, da je filozof zdravnika prosil, naj mu predpiše bljuvalo. "Kaj drugega naj to pomeni, kot to, da je Descartes, ki je bil dobro seznanjen z medicino tistega časa, tudi sam menil, da je bil zastrupljen?"

Miru ni našel niti po smrti
S smrtjo pa Descartesovih težav še ni bilo konec: ker je bil katoličan v večinoma protestantski deželi, so ga pokopali v Stockholmu. Pozneje so ga sicer prenesli v Francijo, a tam še tri stoletja in pol po smrti njegovi ostanki počivajo na dveh koncih Pariza: telo v cerkvi Saint Germain-des-Près, lobanja pa v Muzeju človeka. Za glavo so ga skrajšali 16 let po smrti - šele v 19. stoletju se je vrnila v Francijo (odstopil ji jo je neki švedski kemik), a je niso zakopali nazaj k telesu, ampak prenesli v muzej.