Rezultate prve empirične muzejsko-pedagoške raziskave pri nas je Rajka Bračun Sova predstavila v znanstveni monografiji z naslovom Umetnina - ljubezen na prvi pogled?, Pedagoški pomen interpretacije v umetnostnem muzeju, ki je izšla pri Pedagoškem inštitutu v digitalni zbirki Dissertationes.

Osredotočila se je na raziskovanje muzejskih pristopov k interpretaciji umetniških del, ki vzpostavlja določen okvir za razmišljanje in doživljanje likovne umetnosti. Doživljanje in razumevanje likovne umetnine ni nekaj samoumevnega, temveč stvar vzgoje in izobraževanja. Muzejska interpretacija naj bi bila zasnovana tako, da zadovolji potrebe strokovne in širše javnosti, a avtorica ugotavlja, da umetnostni muzej širši javnosti ni najbolj dostopen, temveč nagovarja predvsem strokovne obiskovalce.

Nizanje podatkov, a brez širšega konteksta
Slovenske galerije se umetnine obiskovalcem trudijo približati prek vodnikov in vodstev, vprašanje pa je, koliko so uspešne. V ljubljanski Moderni galeriji je obiskovalcem na voljo tiskani vodnik, s katerim naj bi se sprehodili skozi stalno postavitev slovenske moderne umetnosti z naslovom 20. stoletje: Kontinuitete in prelomi. Vendar je raziskava, ki jo je v letih 2011 in 2012 opravila umetnostna zgodovinarka Rajka Bračun Sova, pokazala, da vodnika pravzaprav skoraj nihče ne uporablja. "Muzej ima dober namen, vendar ta ni dosežen."

Enega izmed razlogov za to vidi v tem, da besedilo temelji predvsem na nizanju informacij, ni pa v njem podanega širšega konteksta. Tako se denimo eno za drugim vrstijo imena umetnikov, navedeni so slogi, manjka pa razlaga. "Vodnik je zelo strokoven in predvideva bolj strokovno, ne toliko širšo javnost," je dejala.

Pogosto pa so po njenih besedah razmere v slovenskih galerijah podobne pri vodstvih. Tudi ta so precej strokovna in preobložena s podatki. "Slednji vsekakor so pomembni, je pa ob njihovi pomoči treba narediti nekaj več - povedati zgodbo," poudarja.

Sodobna tehnologija za mlade obiskovalce, ki pa jih ni?
V Narodni galeriji, ki je po prenovi vrata za obiskovalce z novo postavitvijo stalne zbirke znova odprla konec januarja, vpeljujejo QR-kode, s katerimi so opremljene izbrane umetnine. Vendar je, kot pravi Rajka Bračun Sova, vprašanje, kako pogosto jih obiskovalci uporabljajo. Starejša generacija, ki jo morda umetnost nekoliko bolj zanima, za to nima tehnične kompetentnosti, mlajša generacija pa pametne telefone ima, je pa vprašanje, koliko jo umetnost sploh zanima. Kot pravi, bi bilo tudi o tem smiselno narediti raziskavo.

Napisi pod slikami in brskanje po materialih
Večinoma pa naj bi si obiskovalci galerij tako doma kot po svetu pomagali z napisi pod slikami, kjer so podane osnovne informacije o umetnini (ime avtorja in letnica nastanka dela).

O tem, kako k umetniškim delom pristopajo sami, so spregovorili tudi Blažica Bizjak, Duška Mezeg in Bojan Vrabec, ki galerije doma in v tujini obiskujejo tudi v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje.

Vsi trije se strinjajo, da so napisi ob umetnini zelo pomembni. Kot je povedala Bizjakova, si umetnino – sliko ali kip – sicer najprej ogleda od daleč, šele nato prebere napis pod njo. Podoben pristop ima Mezgova. Kot pravi, ji dodatne razlage precej olajšajo ogled razstave, sicer pa sama, če le ima priložnost, zelo rada tudi posedi pred kakšno od umetnin, ki jo še posebej pritegne.

Bizjakova se, kot pravi, preden se odpravi v kakšno izmed galerij, že doma pripravi na obisk. Pobrska po spletu, preuči, kako so zbirke razporejene po nadstropjih. V galeriji rada prisluhne tudi razlagam kustosov, po vrnitvi pa na spletu še enkrat preveri, ali je videla vse. Mezgovi so bližje natisnjeni materiali. Če je mogoče, se mimogrede ustavi v galeriji in si priskrbi gradivo, ga prebere, in se kakšen drug dan vrne ter si ogleda razstavo. Všeč so ji tudi vodeni ogledi, ni pa naklonjena avdiovodnikom. Ti so v tujini že precej pogosti, a ti, če se jih držiš, na koncu zmanjka časa, pravi.

Vrabec pa za to, da spozna ozadje, čas in prostor ter zgodovinske okoliščine nastanka umetnin, uporablja vse možnosti – splet, tiskana gradiva in vodenja. Od kustosov pričakuje, da niso pretirano izčrpni, saj je takšni razlagi težko slediti. Razlaga mora biti predvsem zanimiva, da pritegne občinstvo, je poudaril.

Bi potrebovali "Sodobno umetnost za telebane"?
Kot kaže, je umetnost starejših obdobij delu obiskovalcev galerij bližja od sodobne umetnosti.
Vsem trem je bližja umetnost starejših obdobij. Bizjakovi je sicer vodenje po pregledni razstavi umetniškega kolektiva NSK-ja, ki je bila lani na ogled v Moderni galeriji, veliko pomenilo, jo je pa motila izjemno močna glasba.

Tudi Mezgove sodobna umetnost ne zanima posebno. V Londonu je resda obiskala galeriji Tate Modern, vendar si, kot pravi, gre za sprostitev raje "pogledat kaj lepega v Narodno galerijo". "Ne moreš pa na sprostitev v Muzej sodobne umetnosti," dodaja. Prednost sodobne umetnosti je, da gre za dela še živečih umetnikov, ki jih je, denimo na javnem vodstvu, mogoče tudi kaj povprašati.

Vrabec pa sodobno ustvarjalnost spremlja prek medijev, a tudi sam se za ogled katere izmed razstav sodobne umetnosti odloči le stežka. Kot pravi, ga bolj zanimajo druge tematike. Se pa vsi trije strinjajo, da je, vsaj pri starejših, zanimanja za sodobno umetnost manj, ker nimajo dovolj informacij. "Imamo računalništvo za telebane in podobno in nekaj takega bi potrebovali tudi za umetnost," je dejal.