Kar ustvarjajo, ima malo skupnega z Gaudíjevim duhom. Več ima opraviti z gradnjo turistične atrakcije in propagandne stavbe.
Pred tem svari skupina okoli 100 uglednih članov barcelonskih umetniških in arhitekturnih ustanov, ki so podpisali manifest, v katerem trdijo, da je Sagrada Familia, kakršna nastaja zadnja desetletja, izdaja Gaudíjevega duha. V manifestu je zapisano, da inženirji, arhitekti in umetniki, ki dokončujejo Gaudíjevo mojstrovino, ne sledijo idejam velikega mojstra, pač pa delajo kar po svoje in z mislijo na to, kako veliki cerkvi vtisniti lasten umetniški pečat. "Kar bode v oči, je povprečnost skupine tehnikov in vlagateljev, ki sicer imajo dobre namene, ki pa so obenem v najboljšem primeru polni anahronističnega paternalizma in zlorabljajo Gaudíjevo delo z namenom, s svojo roko zaznamovati zgradbo, kar pa seveda škoduje originalnemu delu," piše v manifestu, ki obenem tudi vsem, ki sodelujejo pri dograjevanju Sagrade Familie očita, da skušajo ustvariti turistično atrakcijo in propagandni objekt.
Gaudíjevo nenehno prirejanje načrtov, nad katere gredo anarhistiČeprav tudi arhitekturni laik hitro ugotovi, da po Gaudíjevi smrti leta 1926 zgrajeni deli katedrale ne sledijo vrhunskosti dela genialnega arhitekta, pa je do vseh, ki se ukvarjajo z dokončanjem cerkve, vendar treba biti nekoliko prizanesljiv. Gaudí namreč ni zapustil kaj dosti 'ključev' za dokončanje objekta. Še ko je sam vodil delo, se ni strogo držal načrta, pač pa je med samim delom kar sproti spreminjal prvotno vizijo, tako da ni mogoče reči, kaj bi nastalo, če bi Gaudí do konca vodil gradbena dela. Nadalje pa se je treba spomniti tudi divjanja anarhistov, ki so med špansko državljansko vojno v tridesetih močno poškodovali Gaudíjeve načrte, katerih rekonstrukcija ni nikoli povsem uspela.
Naročniku se nikamor ne mudi
Temeljni kamen za cerkev Sagrada Familia so položili leta 1882 in Gaudí je cerkvi posvetil več kot 40 let svojega življenja; zadnjih 15 let se sploh ni ukvarjal z ničimer drugim kot s cerkvijo, katere gradnjo je videl kot svoje življenjsko poslanstvo. Pri njegovem izpolnjevanju se mu ni mudilo in ko so mu nekoč spet enkrat očitali počasnost, je z mislijo, da ustvarja vendar nekaj božanskega, dejal: "Mojemu klientu se ne mudi." Precej bolj se mudi mestu Barcelona, ki pa lahko zaradi zahtevnosti nalog, ki še čakajo arhitekte, za zdaj res le sanjajo, da bo cerkev dokončana do leta 2026 - tedaj bo Katalonija praznovala 100 obletnico smrti Antonia Gaudíja -, kakor je trenutno predvideno. Zgraditi je namreč treba še najvišji, kar 170 metrov visoki stolp, ki naj bi ga kronal orjaški križ.
Železnica nekaj metrov od temeljev
Kaj lahko pa se zgodi, da bodo dela prekinjena zaradi potrebe po utrjevanju temeljev. Mesto namreč tudi po plazu ogorčenih kritik gradbenih inženirjev, konservatorjev in arheologov ni odstopilo od namere, le nekaj metrov od temeljev cerkve zgraditi predor, po katerem naj bi vozila hitra železnica med Madridom in Barcelono. V prah se cerkev verjetno ne bo sesula, kljub temu pa odločitev za gradnjo tunela izkazuje dvolični odnos Barcelone do cerkve Sagrada Familia. Po eni strani jo v želji po čim boljšem turističnem obisku Barcelone svetu ponosno razkazujejo, po drugi strani pa za njeno varnost v želji po spodbuditvi gospodarskega razvoja, pri kateri naj bi pomagala hitra železniška povezava s špansko prestolnico, tudi niso pripravljeni kaj dosti storiti.
Kar ustvarjajo, ima malo skupnega z Gaudíjevim duhom. Več ima opraviti z gradnjo turistične atrakcije in propagandne stavbe.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje