Menda so poslanci dunajskega Reichstaga prav takrat čisto prvič razpravljali o kakšnem kulturnem vprašanju. Leta 1901. Pred 115 leti torej. Razprava, ki se je sicer končala brez sklepa o kakršnem koli ukrepu, je bila posledica ogorčenega protesta 87 univerzitetnih profesorjev. Ti so na zagovor pred predstavnike ljudstva želeli spraviti odgovorne za škandalozno sliko, ki jim jo je kot alegorijo filozofije, prestižen okras slavnostne dvorane univerzitetne stavbe, želel podtakniti' Gustav Klimt. Pa čeprav so bile eminence sprva navdušene, da bo k novi univerzitetni stavbi svoj čopič primaknil Klimt, čigar delo je že prej imenitno krasilo stavbe na novem mestnem ringu oziroma Ringstrasse, tudi mogočno gledališče Burgtheater.

Zlata ribica za kritike. Ampak od zadaj!
Ampak na koncu je bil minister za kulturo in izobraževanje Wihelm von Hartel edini, ki je branil Klimta. In to je bil tisti von Hartel, ki ga je zvezda med takratnimi dunajskimi publicisti Karl Kraus nekaj let prej imenoval za reakcionarnega filologa, v 'aferi Klimtove univerzitetne slike' pa je sam izpadel kot hud konservativec; med drugim je Klimtu očital nepoznavanje in celo popolno nerazumevanje filozofije in mu sporočil, da bi moral izbiro alegoričnih figur za sliko prepustiti svojim patronom, profesorjem torej. Klimt je imel kmalu vsega dovolj. "Zadosti sem imel cenzure. Zavračam vso državno podporo, ničesar več ne želim," je sporočil Klimt, profesorjem pa je 'poslal' zlato ribico. Ja, Zlata ribica (mojim kritikom) je poimenoval sliko dekleta zapeljivega pogleda in širokega nasmeha ter bujnih rdečih las in še bolj bujne zadnjice, ki jo usmerja h gledalcu. Kritikom je Klimt obrnil hrbet; bolj dobesedno, rit …

Klimt postane ideološko vprašanje in nato še politično
In kaj je bilo tako zelo 'narobe' že s prvo od treh Klimtovih slik za univerzo? Slika je ne nazadnje najprej osvojila zlato nagrado na svetovni razstavi v Parizu, prav tisti, ki je art nouveau alias secesijo vzpostavila za novi hit v (uporabni) umetnosti. Klimt se je naloge lotil v duhu razsvetljenske tradicije in za leitmotiv vseh slik vzel geslo Zmaga svetlobe (beri: razuma in znanja) nad temo. In na Filozofiji je svet predstavil v tradiciji baročnega theatrum mundi; na svet zremo iz globeli, iz jame neukih. Ampak tokrat se pred nami ne razkriva jasna struktura nebes, zemlje in pekla. Zemlja oziroma domena človeka kot da je izginila. Trpeča telesa ob strani povežejo pekel in nebo, človeški razum pa lebdi nekje ob strani; kot da bi visel v praznini. V niču. In profesorji so hitro prišli do enotnega sklepa, da slika predstavlja "nejasne ideje v nejasnih oblikah" (Verschwommene Gedanken durch verschwommene Formen).

Klimt je postal ideološko vprašanje.
Leto pozneje je razstavil osnutek za alegorijo medicine. Na sliki dominirata motiva Higijene na dnu in pa mlade gole ženske, ki je ravno povila otroka. Obe sta povezani z gmoto teles, ki jih mučijo in uničujejo vse mogoče bolezenske nadloge. In nikjer niti sledu o velikih dosežkih dunajskih zdravnikov, predvsem tedanjih vodilnih dunajskih znanstvenikov na področju medicine, Theodorja Billrotha, Františka Chvosteka in Ludwiga Türcka, ki so prišli do nekaterih ključnih spoznanj v polju preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Sliko je Klimt predstavil na marčne ide 1901 in označili so jo za žalitev javne morale. Klimta niso napadali le profesorji, ampak tudi politiki.

Klimt postane politično vprašanje.
Preden je na ogled postavil še zadnjo od treh naročenih slik, alegorijo prava, je Klimt dvakrat premislil. Prvotni osnutek je celo nekoliko spremenil. Že zato, ker so mu že leta 1898 namignili, da to, kar je ustvaril do takrat, pač ne dobro sprejeto. No, na koncu se seveda tudi ni izšlo dobro. Že zato ker na sliki eminence niso mogle najti veličine pravne znanosti. Tam stojijo tri boginje, resnice, prava in pravice, ampak gledalec se zazre v neko drugo figuro. Tam zadaj sedi in bolšči. Osrednja figura ni mogočna pravica, ampak nemočna žrtev prava. In realnost prava se zdaj ne razkriva v nekem motivu avtoritete, ampak v praznini na sredi. "Nobenega zločina ne vidimo, le kaznovanje," je v eni najboljših analiz Klimtovega Dunaja Fin-de-siècle Vienna. Politics and Culture zapisal kulturni zgodovinar Karl E. Schorske, ki je prav na projektu načrtovanja in gradnje Ringstrasse in reprezentativnih stavb ob njej razvil zgodbo o ideologiji in postopnem propadu liberalne ideje na Dunaju konec 20. stoletja.

Kako Nejuda Klimta na vsak način povezati z 'nevarnimi' Judi
V tem trenutku Klimt ni bil več le politično vprašanje, ampak je prek skoraj nadrealistične izpeljave novih antisemitov postal tudi slutnja prihajajočega zla …

Že po predstavitvi Filozofije je namreč Deutsches Volksblatt, trobilo idej dunajskega župana Karla Luegerja - tistega s 'sijajnim' slovesom prvega antisemitskega župana katere koli evropske prestolnice in tistega, ki ga cesar Franc Jožef zaradi njegove pritlehne politike najprej sploh ni želel potrditi za župana - in njegovih krščanskih socialistov, naredil izjemno izpeljavo: "Članske izkaznice za filozofsko družbo so narejene iz rumenega kartona … dasiravno sicer brez trikotne oblike oznak, s katerimi so v srečnejših časih Jude razlikovali od kristjanov."

Klimt in vsi z njim povezani so postali … Judje … organski sovražniki avstrijskega življa. Neverjetno. In minister von Hartel, ki je še nedavno poosebljal liberalno in izobraženo meščanstvo Dunaja, je ostal le še nemočen glas nekdanjih patronov Gustava Klimta: "Zoperstavljati se takšnemu gibanju bi bil dokaz popolne nesposobnosti razumevanja odgovornosti moderne politike v polju umetnosti; podpirati jo – to razumem za eno naših najbolj plemenitih nalog."

Stiska za ministrstvo – slike bi si radi ogledovali Američani
Slike so nato pospravili v klet; seveda ne zaradi Volksblatta, ki je za svoje namene afero s slikami le izkoristil. In Dunaj je upal, da bo vsega konec. Pa so jih hoteli videti Američani in zaprosili, da bi jih smeli razstaviti v St. Louisu, na prodajni razstavi leta 1904. Ministrstvo za kulturo in izobraževanje je prošnjo zavrnilo, ker se je balo odziva (verjetno dobrega!) Američanov na slike. Klimt se je ob tem odpovedal vsakemu nadaljnjemu angažmaju ministrstva in tudi honorarju, le slike je želel obdržati pri sebi in doseči, da bi jih še kdo lahko videl. A ministrstvo je trdilo, da so že državna last. Na koncu je s pomočjo sredstev Klimtovega pomembnega podpornika, industrialca Augusta Ledererja odkup vendarle uspel.

Slike so na koncu končale zelo žalostno, a v tem tudi nadvse simbolično. Med drugo svetovno vojno jih je konfisciral nemški rajh. Leta 1943 so bile zadnjič razstavljene, nato pa so jih nacisti umaknili v grad Immendorf. In ko so se maja 1945 od tam umikale enote SS, so te grad zažgale. Z njimi pa tudi slike. In tako tudi neki spomin na nekdanji (kvazi)liberalni Dunaj in dvojno moralo ter ideologijo meščanstva. Na kar pa še vedno – uspešno – opozarjajo druge ustanove na Ringstrasse. Tudi tiste s sledmi Klimta.

Petindvajsetletnik slika v Burgtheatru
Gustavu Klimtu je sicer prvi veliki met uspel prav na Ringstrasse. Niti 25 let še ni imel, ko je skupaj z bratom Ernstom in kolegom Franzem Matschem (ta je bil v primeru univerzitetnega naročila zadolžen za izpeljavo alegorije Teologije) prejel prvo državno naročilo. Poslikajte stropove obeh slavnostnih stopnišč, so jim naročili. Šlo je za stopnišča v novi neobaročni gledališki stavbi arhitektov Gottfrieda Semperja (tloris) in Karla Freiherra von Hasenauerja (pročelje). Štiri freske so Klimtu prinesle slavo, a vendar je retrospektvno drobna kritika, povezana z eno izmed poslikav, postala pomenljiva. Kljub generalnemu zadovoljstvu z izvedenim delom je nekaj kritikov opozorilo, da na sliki z naslovom Gledališče v Taormini gledališča pravzaprav ni. Oziroma da moraš v roke vzeti rešpetlin, če želiš uzreti njegove konture. Oziroma da je umetnik docela samovoljno interpretiral naslov in v ospredje postavil dekadenco rimske družbe v času cezarjev.

Tektonski ideološko-politični premiki 1888-1895
Ampak so rekli, OK in trio z imenom Compagnie pohvalili. Je bilo vendar leto 1887 in šele naslednje leto se je horizont politične prihodnosti začel nakazovati z združitvijo nemških nacionalistov (Deutschnationale) in krščanskih socialistov (Christlichsoziale Partei) v enotno fronto v mestni hiši. Zavezništvo je malo pozneje postalo znano kot združeni kristjani (Vereinigte Christen). Zanje je bila značilna močna udeležba nižjega klera, zavzemanje za obravnavo socialnih vprašanj, ekistenčnih težav malih obrtnikov in predvsem mladi duhovniki so verjeli, da je rešitev socialnega vprašanja povezana z rešitvijo judovskega vprašanja. Oziroma začeli so verjeti, da je življenjski položaj obrtnikov mogoče izboljšati s protijudovsko zakonodajo, ki bo na njihovo pravo mesto postavila dunajske Jude. In ko so leta 1895, ko se je Klimt že ukvarjal s svojo univerzitetno nalogo, krščanski socialisti na Dunaju prevzeli oblast od liberalcev, je postalo jasno, kam vodi pot …

Burgtheater danes, a vendar občasno še vedno v 19. stoletju
Burgtheater je še danes gotovo ena najimenitnejših gledaliških hiš; ne le zaradi stavbe, ampak tudi zaradi odličnega igralskega ansambla in uprizoritev. In ne, to ni le 'meščanski' teater. Čeprav drži, da so za drznejše uprizoritve običajno rezervirani manjši odri – Akademietheater, Kasino in Junges Theater. Ampak jaz sem preprosto enkrat hotela v veliko dvorano. In tisti dan je tam igrala Afera na ulici Lourcine Eugèna Labicha. Kritike so bile blesteče. Tudi predstave so od premiere lanskega aprila naprej bolj ali manj polne. In to v dvorani s štirimi etažami balkonov, kjer lahko sedi več kot 1.100 ljudi, še 85 jih lahko stoji, ducat pa je še mest, namenjenih invalidskim vozičkom. In upanje, da ne gre zgolj za lahkotno komedijo, je vzbujalo tudi to, da se je s prevodom Labicha v nemščino ukvarjala Elfriede Jelinek. Ona pač s plehkostjo verjetno ne bi hotela imeti opravka. In še, z Labichem se je ukvarjala konec osemdesetih, torej že po tem, ko je dokončala roman Učiteljica klavirja (Režija: Michael Haneke, 2001), po katerem Jelinkovo zaradi filmske priredbe pozna največ ljudi.

Afera na ulici, še bolj pa afera meščanskega podzavednega, smetišča torej
Dejansko se je izkazalo, da komedija o premožnem delničarju, ki se po veseljaški noči z nekdanjimi kolegi iz internata v domači postelji zbudi z veliko luknjo v spominu, zato pa v družbi nekdanjega sošolca, dregne natančno v tisto gnezdo meščanske dvojne morale, samozavesti, utemeljene zgolj na videzu in denarju, ter pokaže na lažnivost izjav o zavezanosti plemenitim namenom in znanju. Zato pa tudi kup vreč za smeti; črnih vreč za smeti na odru. Vsake toliko časa se začno premikati in nihče ne ve, kaj tiči v smetišču znotraj (!) buržoaznega stanovanja.

Labiche je Afero v ulici Lourcine napisal leta 1857. On sam je bil meščan. Študiral je pravo, kot se spodobi. In ker ukvarjanje s teatrom ni ravno garant stabilnega družinskega življenja, je ob poroki ženi obljubil, da ne bo več pisal; da bo le advokat. Kot se spodobi. A ga je soproga čez leto odrešila bremena zaobljube in Labiche je šel v nakup papirja in črnila.

Labiche je slovel kot uspešen avtor komedij in vodvilov, ki so vsi po vrsti pravzaprav sledili istemu strukturnemu vzorcu, pa so vseeno vedno navdušili in presenetili, saj je bil Labiche pretanjen in duhovit opazovalec meščanskega življenja. Ja, meščanskega; celo visoke buržoazije. "Od vseh likov, ki so se mi ponujali, sem izbral meščana. Vedno povprečen v svojih grehih, stoji na pol poti med junakom in barabo, med svetnikom in potratnežem," je zapisal. In takšen je tudi Lenglumé. In takšna je njegova žena.

Presneti premog ... vedno znova premog ... kot krvni madež pri Macbethu! Ali pa črna vest meščana.
Pri režiserki Barbari Frey sicer Labiche skoraj postane Beckett. Zmedeni in še vedno prestrašeni Lenglumé in njegov kamerad Mistingue, ki v žepu najdeta zdaj koder svetlih las, zdaj ženski čeveljček, vedno znova pa iz žepov vlečeta premog in si manično umivata roke - "Presneti premog ... vedno znova se pojavi, premog ... kot krvni madež pri Macbethu!" -, poskušata rekonstruirati zadnji večer, vedno znova odpirata petero identičnih vrat, za katerimi je včasih skladovnica alkoholnih pijač, včasih (kakšna sreča!) umivalnik, včasih kupi birokratskih map, včasih stopnice in na koncu ... črnina. In vedno znova prihaja žena, ki želi zeleni dežnik. In vedno znova prihajata uslužbenca, ki omenjata prizorišče umora, kjer so ta isti ali vsaj temu identični dežnik tudi našli. In vedno znova Lenglumé enemu izmed njih ponuja denar. In vedno znova se zave, da je vse skupaj ena velika luknja v spominu; ali pa kakšna drugačna luknja. Eine Gedächtnislücke! Immer ist da diese Lücke!- To je geslo predstave.

Gospoda sta izobražena in gospoda sta duhovita, dovtipi, ki jih izrekata izvrstna Nicholas Ofczarek (Lenglumé) in Michael Maertens (Mistingue), so sijajni. Kot je denimo zapisal kritik ORF-a, se v Burgtheatru človek zabava na visoki ravni. In res je. Še bolj pa je res, da nas premišljeni scenski elementi, s katerimi Freyeva in scenaristka Bettina Meyer klasično komedijo pomešata z elementi teatra absurda, ustvarijo nekakšno občutje grozljivosti; ja, nemški izraz unheimlich je tu najboljši in tudi v prevodu gorostasen bistva ne zadane popolnoma. Vreče smeti, črnina, v katero na koncu pobegne Mistingue, neizbrisljiv madež, ki se vedno vrne, tudi ko je že dokončno izpran ...

Tu se pred nami odpira tisti 'podsvet' oziroma nezavedno buržoazije poznega 19. stoletja, ki jo je preiskoval Freud in vrata v katero nam odkriva tudi skoraj simbolistični secesijski Klimt, katerega začetek so prav raziskave iz časa snovanja slik za univerzo. Ja, kot vidimo pri Lengluméju: smrt revnega dekleta ni pomembna, pomemben je naš videz, pa četudi si moramo za njegovo ohranjanje nenehno prati možgane in zaradi poskusa zatajevanja našega bistva vedno znova padamo v Gedächtnislücke.

Ringstrasse – od neogotike za spravljivega cesarja do moderne birokratske arhitekture za antisemita
Začetek gradnje arhitekturnega programa ob Ringstrasse je bila Votivna cerkev (Votivkirche 1856-79). Neogotska stavba naj bi slavila cesarja Franca Jožefa, ki je preživel atentat madžarskega nacionalista, in naj bi bila "spomenik patriotizmu in predanosti avstrijskega ljudstva cesarski družini". Lahko bi dodali tisti cesarski družini, ki je še krotila antisemitizem ali ga je vsaj poskušala.

Konec velikega projekta nakazuje povsem drugo zgodbo. Tam je Otto Wagner (tudi Plečnikov profesor) realiziral stavbo, ki je pomenila 'zmago' modernega birokrata; poštno varčevalno banko (Österreichische Postsparkasse). Ustanovili so jo leta 1882 in njen vodilni mož je bil Georg Coch. In to je bila banka krščanskih socialistov, ki naj bi konkurirala judovskim bankirjem. Ti so imeli običajno majhno število zelo bogatih strank, ta banka pa naj bi pritegnila majhne varčevalce, ki pa bi skupaj zalegli prav toliko. Cochu so postavili spomenik pred sedežem banke in trg poimenovali po njem. To je bil prvi spomenik antisemitov na Dunaju in to je bil simboličen konec liberalne dobe na Dunaju.

Leopold Museum. Druga in četrta etaža
Danes so fotografije zloglasnih Klimtovih slik za univerzo v originalni velikosti na ogled v muzeju Leopold. Ta stoji v MuseumsQuartierju, le lučaj stran od Ringstrasse. In če se povzpnete v četrto nadstropje, boste tam našli zgodbo o načrtovanju Ringstrasse. Vendar brez omembe vseh ideoloških razprav, ki so spremljale ureditev tega masivnega programa ali samoreprezentacije dunajske buržoazije. Ampak še vedno se lahko ozrete skozi veliko okno in videli boste parlament in mestno hišo in videli boste velika muzeja zgodovine narave in umetnosti in delček teatra. In že sama monumentalnost, ki tudi danes osupne, vas bo morala prepričati, da Ringstrasse ni bil zgrajen le zato, ker je po nekem naključju središče Dunaja do srede petdesetih let obdajal ogromen pas niča; preživelega zelenega obrambnega pasu proti Turkom. Ampak da je za tem stala velika zgodba. In iluzija. A vendar bolje spodletela iluzija, od katere nekaj ostane, kot pa svet in politika brez iluzij, ki proizvaja le nič.
Polona Balantič