V nasprotju z naslovom se predstava Moj mož, nastala po zbirki kratkih zgodb makedonske avtorice Rumene Bužarovske, ne ukvarja z možmi, temveč z ženami in njihovim položajem v družbi. V zbirki kratkih zgodb niso glavni liki moški, ampak ženske, ki jih, po lastni izbiri ali ne, zaznamuje njihov mož. "Moški v naši družbi vedno imajo poklice, ženske pa so nekogaršnje žene. Najprej so soproge, potem matere, šele nato je na vrsti njihov poklic," pojasnjuje Bužarovska.

Ženske so polovica sveta, niso manjšina
Zakonska nezvestoba, denarna odvisnost, materinstvo, nasilje v družini in strah ženske,
da je ona kriva za vse, so nekatere izmed tem, ki zanimajo mlado makedonsko pisateljico in predavateljico ameriške književnosti na Univerzi v Skopju. "Ne moremo kar tako iskati odgovornosti za nekaj, kar se nam dogaja. To počnejo Američani, to počne kapitalizem; pravzaprav obožujem, ko mi rečejo, da smo mi sami odgovorni in da je naša lastna krivda, da smo revni ali da nam ni uspelo v življenju, ne pa da je to zato, ker smo temnopolti ali ker smo iz manjšinske religije ali ker smo preprosto manjšina. Čeprav ženske niso manjšina – so polovica sveta. In načelo, da ženskam ne verjamemo, je grozljivo, patriarhalno načelo. Me lažemo, češ ženska se laže, da je bila posiljena. Ne! Lažejo posiljevalci, ne posiljeni.«

Obstajajo zgodbe s srečnim koncem, vendar...
Kratke zgodbe Rumene Bužarovske so prevedene in uvrščene v angleške, francoske, nemške, hrvaške, srbske in bolgarske antologije in časopise. To so zgodbe, ki se pogosto dogajajo okoli nas, ampak se o njih molči. Po drugi strani je srečne zgodbe ne zanimajo, ker jih je v naši družbi preveč: "Obstajajo zgodbe s srečnim koncem, vendar izražajo glavni trend, o katerem ves čas poslušamo. Zgodbe o srečnih zakonih nam kar naprej ponujajo, saj se ne bi nikoli poročile, če jih ne bi poslušale."

Slovenci se ne zavedajo patriarhata
Patriarhat, o katerem piše Rumena Bužarovska, je univerzalen. Najdemo ga tudi v Sloveniji, je prepričana. Mogoče se ga Slovenci toliko ne zavedajo, ker na Makedonijo gledajo zviška: "Že od Jugoslavije obstajajo ravni superiornosti. In Makedonija je bila vedno nekje nizko, prav tako kot Bosna. To tudi mi čutimo v Makedoniji, zato ljudje želijo emigrirati, o tem sem pisala v svoji zadnji zbirki Nikamor ne grem. V Makedoniji ljudje pogosto govorijo, da so Srbi in imajo srbski naglas, ker menijo, da so Srbi bolj sofisticirani. Imajo občutek inferiornosti, verjetno zato, ker so bili v Jugoslaviji tako obravnavani. Poleg tega obstaja ideja, da smo regresivni. To sem večkrat doživela, ko sem bila zadnjič v Sloveniji, ko so mi Slovenci razlagali, kako so veliko boljši od Makedoncev, da v Sloveniji obstaja enakopravnost spolov. No, to se mi ni dogajalo ves čas in nobena ženka, Slovenka, mi tega ni povedala, vedno so bili to moški, zato menim, da gre zgolj za neumne predsodke."

V Sloveniji manj mačizma
Z njo se strinja igralka Iva Babić, ki v predstavi igra mlado mamico: "Prvih 17 let sem preživela v Beogradu, naslednjih milijon pa v Sloveniji. Ne mislim, da je v Sloveniji manj šovinizma kot v Srbiji, morda je manj mačizma, šovinizma pa ne. Družbi se ne razlikujeta toliko, kot bi si morda želeli Slovenci." Zasedba predstave Moj mož je skoraj popolnoma ženska. Ker menijo, da je ženski pogled na svet premalo zastopan v umetnosti, posebej v gledališču, so igralke pri ustvarjanju predstave z veseljem dejavno sodelovale. Tako Iva Babić meni, da v gledališču "vedno gledamo moške, ki so pametnejši kot v povprečnem življenju. Z ženskami je ravno nasprotno. Ukvarjajo se predvsem z nekakšnimi zamejenimi temami, kako biti v podporo moškemu, kako ga razumeti, ljubiti. Ženska tema je tipično ženska, moška pa splošna."

Med epidemijo še več nasilja nad ženskami
Poleg za enakopravnost spolov je Rumena Bužarovska goreča borka proti nasilju nad ženskami, ki se je v času korone samo še stopnjevalo. Je ena od pobudnic gibanja Me to v Makedoniji: "Ko govorimo o teh stvareh, ne smemo pozabiti, da se še vedno bojimo iti ponoči ven. Zakaj? Ker se ves čas počutimo ogrožene. Naša življenja so bolj ogrožena prav zaradi tega občutka, da nas ves čas lahko nekdo napade. To so preverjena dejstva. Nasilja je zdaj še več med korono. V svetu je več femicidov, to je dejstvo. Če ženske berejo, lahko bolj razumejo, da niso same krive. Ta občutek krivde nas vedno spremlja kot oblak. Jaz sem odrasla z občutkom krivde, da sem jaz kriva za vse, kar se mi dogaja. Ženska je sama kriva, ko se ji nekaj groznega zgodi – to so družbene matrice, ki jih ponavljamo. Pomembno je, da beremo o sebi in o drugih okoli nas, da bi lahko bolj delovali, tako lahko spremenimo svet."

Pobeg ni edini izhod
Bužarovska je pred kratkim objavila še eno zbirko zgodb z naslovom Nikamor ne grem, v kateri bolj poudarja problem izseljevanja Makedoncev iz države: "Nisem na splošno proti migracijam, nasprotujem miselnosti, ki se je pri nas razvila, da je pobeg edini izhod. To se zdaj dogaja pri nas. Tudi v drugih državah. Ljudje enostavno odrežejo svojo državo in svojo družbo, ker menijo, da sta jim država in družba nekaj dolžni in da je bolj razvita kapitalistična država veliko boljša, kot je naša. S takšno miselnostjo se država paralizira. Nihče ne dela, ker čaka na odhod, ne vlaga v svojo družbo. Menim, da če si tukaj, bodi odgovoren in delaj. Zdaj obstaja pojav, da otroci dobivajo tuja imena, da bi jim bilo lažje v tujini. Že ko jih rojevajo, jih rojevajo za izvoz. To mi gre v naši družbi zelo na živce. V eni zgodbi pišem, kako jim na vratih piše Trpeski, ne pa Trpeska zato, ker je lažje imeti moški priimek, ko si v tujini. Jaz bi lahko bila Bužarovski, to si je lažje zapomniti kot Bužarovska, ta –a pa pomeni, da sem ženska. To v tujini težko dojamejo. Tako da ženske pri nas menjajo priimke, da se sliši kot moški priimek, da bi bilo bolj mednarodno. Če bi jaz hotela biti 'in' v Makedoniji, bi morala biti Bužarovski."

"Ta premik je zelo pomemben – da nekaj preneha biti samo žensko in da moški dojamejo, da se mora tako pojmovanje končati, ker se razume kot nekaj manjvrednega", je na koncu poudarila Rumena Bužarovska.