Ker so ga z leti precej zanemarili, hkrati pa je razpadel in opustel, bi za njegovo ureditev skušali zagotoviti evropska sredstva.

Krški župan Miran Stanko je za STA povedal, da je pot do prenove in sodobne ureditve arheološkega parka z lapidarijem in rekonstruiranimi ostanki rimskega rečnega pristanišča na Drnovem nekoliko zapletena. Občina mora namreč, da bi se lahko potegovala za evropska sredstva, predtem arheološko najdišče Drnovo - Neviodunum razglasiti za kulturni spomenik lokalnega pomena.

Osnutek potrebnega odloka so sicer krški svetniki v prvem branju potrdili na februarski seji. Občina je hkrati z njegovim predlogom izvedla tudi javno obravnavo, ki pa se je zaradi nasprotovanja nekaterih prebivalcev Drnovega in lastnikov tamkajšnjih zemljišč izkazala za manj uspešno.

Ugovori že pri prvem koraku na poti do evropskega denarja
Lastniki drnovskih zemljišč se namreč bojijo, da bi jim omenjeni odlok še bolj otežil morebitne zemeljske posege. Kar pa, kot je poudaril župan, ne drži, saj so zemljišča zaradi posebej zaščitenega arheološkega območja pred gradbenimi posegi že zdaj zavarovana.

"Z razglasitvijo spomenika lokalnega pomena bi za krajane Drnovega vse ostalo enako kot do zdaj," je dejal in nadaljeval, da se bo morala občina, če bodo ti vztrajali pri svojem, kandidaturi za evropski denar odpovedati, lapidarij pa bo ostal zanemarjen in neprivlačen.

Tako bo, namesto da bi prišli do sodobno urejenega arheološkega parka, ki bi podobno kot pred desetletji privabljal šolarje in turiste, ta moral počakati še nekaj let. Sicer se bodo o vsem še pogovarjali, je dejal Stanko in povzel, da bo moral neviodunski park enkrat le priti na vrsto.

Rimsko mesto s še starejšimi koreninami
Provincialno rimsko mesto oziroma municipij s polnim nazivom Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum so ustanovili v prvi polovici 1. stoletja. Njegovo ozemlje je pred rimsko osvojitvijo pripadalo keltskemu plemenu Latobikov.

Mesto sta zaznamovala lega ob Savi, ki je bila v rimskem obdobju pomembna plovna pot, in strateška lega ob državni cesti, ki je povezovala koloniji Emona in Siscia. Bilo je kulturno, upravno, politično in gospodarsko središče širšega ozemlja. Ob njegovih ruševinah in rečnem pristanu pa so se ohranila tudi številna antična grobišča, kamniti nagrobniki in drugi arheološki spomeniki.