Novogoriški župan Matej Arčon si tako prizadeva, da bi lastnino z ministrstva za kulturo znova brezplačno prenesli na občino, kjer so že pred mesecem ustanovili skupino, ki je pripravljala projekt revitalizacije gradu Rihemberk. V tej pripravljajo program prenove, iščejo primerne vsebine gradu, v prihodnjih pogovorih pa bodo projekt predstavili ministrstvu za kulturo.
Na občini pojasnjujejo, da bi po prenosu lastništva na mestno občino poskrbeli najprej za njegovo obnovo in mu pozneje poiskali primerne vsebine, saj je to edini spomenik državnega pomena na območju novogoriške občine. S potrditvijo na seji mestnega sveta Nova Gorica bi se tudi uradno začeli postopki za revitalizacijo gradu, ki naj bi bila končana do leta 2020, že sredi prihodnjega leta pa naj bi bil po zagotovitvi osnovnih del za varnost obiskovalcev znova odprt za obiskovalce.
Denar za obnovo želi Mestna občina Nova Gorica pridobiti iz različnih evropskih in državnih skladov, in sicer naj bi ta potekala v petih zaporednih prepletenih fazah, stroški do četrte faze pa naj bi po besedah mestnega svetnika in vodje projektne skupine Roberta Žerjala znašali osem milijonov evrov. "V gradu si želimo muzejsko-arheološko, izobraževalno-kulturno in gostinsko dejavnost, s katero bi pozneje zapolnili grajske prostore," pojasnjuje Žerjal. Obnovljeni rihemberški grad naj bi v upravljanje dobil Goriški muzej, vendar bi tudi v prihodnje delo potekalo pod nadzorom posebne občinske komisije.
Od srednjega veka do plamen 20. stoletja
Gradovi, ki izvirajo iz časa srednjega veka, so na Primorskem redki, a prav v to, sicer tisočletno obdobje sodi prva omemba goriških fevdnikov vitezov Rihemberških. Otona de Rifenberch namreč viri prvič omenjajo leta 1188. Rihemberški so bili najbrž fevdniki goriških grofov, zato so ti, ko so Rihemberški sredi 15. stoletja izumrli, oddajali grad v najem različnim plemenitaškim družinam. V njem so domovali Thurni, Neuhausi in Lanthieriji. Član slednjih, baron Gašper Lanthieri, ga je kupil leta 1646, v lasti rodbine in sorodnikov grofov Lewetzov pa je ostal do konca druge svetovne vojne. Tudi grad Rihenberk ni ušel plamenom druge svetovne vojne, februarja 1944 so ga partizani minirali in požgali zaradi domobranske postojanke v njem, ob tem pa je bila uničena vsa oprema.