V literaturi tako najpogosteje odkrijemo podatek, da naj bi bil obrambni sistem, ki so ga začeli graditi okoli leta 220 pr. n. št. oziroma pod prvim kitajskim cesarjem Činom Šijem Huangom, dolg približno 6.400 kilometrov. Zadnje merjenje - trajalo je dve leti - pa je pokazalo, da je zid dolg kar 8.851,8 kilometra. Da bi bralec dobil boljšo predstavo o Kitajskem zidu, zgornji podatek terja dopolnitev z informacijo, da obrambni sistem vključuje 6.259,6 kilometra zidu, 359,7 kilometra jarkov in 2.232,5 kilometra naravnih ovir, kot so reke in hribi.
Ogroženost Kitajskega zidu
Raziskava je obrodila še nekaj pomembnih izsledkov. Pokazala je namreč, da je na videz mogočni zid na več mestih ogrožen. Posamezne odseke ogroža gradnja cest in drugih infrastrukturnih objektov, prav tako pa zid načenjajo ekstremne vremenske razmere. Oziroma, kot je razmere povzel direktor državne uprave za kulturno dediščino Šang Jišing: "Velikemu zidu grozi velika nevarnost, med katerimi sta največji podnebne spremembe in gradnja infrastrukture."
Obrambni zidovi od 8. stoletja pr. n. št.
Zgodovina gradnje Kitajskega zidu je skoraj tako mogočna kot je mogočen zid. Zgodovina gradnje te obrambne strukture, ki jo je leta 1987 Unesco uvrstil na seznam spomenikov svetovne kulturne dediščine, je dolga skoraj dve tisočletji. Zgoraj omenjeni imperator je v prvi fazi nastajanja Velikega zidu povezal krajše obrambne strukture v prvi sklenjeni sistem. Te manjše zidove so na Kitajskem gradili že več stoletij pred nastankom velikega zidu, saj arheologi prve sledi obrambnih zidov datirajo v 8. stoletje pr. n. št. Dinastija Čin v zgodovini Kitajske pomembnega mesta ne zaseda le kot pobudnica gradnje Velikega zidu; z njo so povezane še druge novosti, kot so centralizirana oblast, poenotenje pravnega sistema, pisnega uradnega jezika in denarne valute, 'strast' po poenotenju vsega, kar se je uporabljalo v državi, pa je med drugim privedla tudi do poenotenja dolžine osi med kolesi vozov.
Trdnejši zid pod dinastijo Ming
Poznejši vladarji so na zid skoraj pozabili, koncept velikega obrambnega zidu pa je ponovno obudila dinastija Ming (1368-1644), ki je oblast prevzela leta 1368. Povod za novo utrjevanje kitajskega ozemlja so bili predvsem vpadi mongolskih plemen. Za to drugo fazo gradnje Kitajskega zidu je značilno, da so gradili veliko bolj trden (namesto zbite zemlje so začeli uporabljati opeko in kamenje) in tudi oblikovno elaboriran zid. V tem oziru velja še posebej izpostaviti dele zidu v bližini Pekinga, ki so sloveli kot še posebej trdni.
Vojaška tehnologija dinastije Ming
Obdobje dinastije Ming v vojaški zgodovini slovi zaradi več zanimivih potez. V tem času se namreč oblikuje zanimiv sistem stalne vojske, katerega osnovne poteze so Kitajci prevzeli od mongolskih plemen. Oblikovali so prave vojaške kolonije, v katerih so zemljo podarili vsem, ki so bili pripravljeni postati uradni vojaki kitajskega cesarstva. Funkcija vojaka je bila v teh kolonijah dedna, tako da so sinovi kolonov avotmatično postali vojaki. tehnološko je bila kitajska vojska v tem času veliko bolj elaborirana, kot so bile tedanje vojske evropskih držav. V tem času so namreč Kitajci razvili več kompleksnih vrst orožij, med drugim tudi večfazne rakete, več vrst min in bomb ter zažigalne bombe in bombe, napolnjene s strupom.
V zvezi z dinastijo Ming, s katere propadom je sklenjen tudi proces gradnje Velikega zidu, je vredno omeniti še en projekt. To je bila gradnja obrambnega sistema okoli province Liaodong, okoli kmetijskega jedra kitajskega cesarstva. To naj bi zagotovilo oskrbo Kitajske s hrano tudi v primeru velike vojne, ko bi sovražne čete pridrle prek zidu.
Čeprav Kitajski zid danes velja za največjo strukturo, ki jo je zgradil človek, na svetu, pa v resnici projekt nikoli ni bil povsem dokončan. Ko oblast prevzame dinastija Čing, se namreč kitajski imperij razširi onkraj zidu in obsega širna mongolska ozemlja in tako tudi zid izgubi svojo vlogo.
Polona Balantič