Njegove fotografije so vse prej kot atraktiven prikaz mest in ljudi, ki jih vidimo v reportažah o daljnih krajih. Na črno-beli film je ujeta črnina z bledimi obrisi mest, pokrajin in ljudi. "Ne ilustriram življenja, dajem mu svojo lastno obliko. Prek fotografije se izražam, delam le zase, delo za časopise in agencije je preveč omejujoče," pravi Sluban. Fotografije pripadajo prestižnim institucionalnim zbirkam, razstavljene so bile v centru Pompidou in Maison Européenne de la photographie. V galeriji pa so na ogled in na prodaj prvič.
Intuitivno potovanje
Sluban fotografira le na svojih potovanjih. Nanje se odpravi večkrat na leto, trajajo pa po nekaj tednov. "Ko potujem, ne razmišljam veliko, ne razumem veliko, le doživljam. S fotografijo ujameš določen trenutek, ki se ne ponovi več. Zato moraš biti popolnoma prisoten, kar pa ni lahko." Na vprašanje, kako so videti takšna potovanja, je odgovoril: "Grozno!" Ne poda se namreč na tipično turistično potovanje, ničesar si ne rezervira vnaprej in vedno potuje sam. "Drugače se ne da. Kajti zame je potovanje čas, ko si odprt, ko si kot ena goba, ki vse vpija. Takrat se vživim v okolje, se prilagodim situacijam, sem fluiden in fleksibilen. V dvoje ali več takšno potovanje ni mogoče, vedno te nekdo ovira. Najhujše je, če ti nekdo potovanje določi vnaprej. Če si želiš potovanje pokvariti, potuj z ženo ali možem."

'Krut' proces izbiranja slik
Posebne metode za izbiro motivov svojih potovanj nima. "Takšno potovanje je zame kot vrnitev v otroštvo, vse, kar vidim, mi je zanimivo. Nimam pa enega strogega motiva." Čeprav 'grozno', je potovanje lažji del celotnega procesa nastanka fotografskega cikla. "Ko se vrnem, se začne kruti del - selekcija, razumevanja, kaj sem videl in kaj sem razumel." Takrat dolge noči prebira fotografije ali pa jih pusti stati tudi po celo leto, ne da bi jih sploh pogledal. "Slike so kot ljudje. Nekateri so privlačni na prvi pogled, mislite si, da bi lahko z njimi preživeli vsaj eno življenje, a vas potem zelo hitro razočarajo. Tudi slike niso vedno tako globoke, kot se zdijo na prvi pogled. Pomembne so tiste, ki čisto počasi rastejo, dozorevajo." Zato včasih potrebuje tudi nekaj let, da opazi, da je določena fotografija centralna v samem ciklu.

Slike kot vabilo
Njegova fotografija da na prvi pogled zelo malo. Vanjo se je treba poglobiti, si vzeti čas, se vrniti in potem spoznati, da "tukaj pa je mogoče nekaj". Sluban je prepričan, da se fotografija začne, kjer se anekdota konča. "Nisem za anekdoto v fotografiji. Fotografija je le nekaj vizualnega, določenega z enim okvirjem. Vedno tudi slikam ljudi, ki jih ne poznam. Nekoga, s katerim sem govoril le pet sekund, ne morem več slikati. Moji motivi morajo biti kot nepopisano platno." Zato njegove slike tudi nimajo imen. Naveden je le kraj in leto. "Moje slike so kot povabilo, da si ljudje ob njih ustvarijo svojo zgodbo."

Prisega na črno-belo analogno fotografijo. To tehniko obvlada in prepričan je, da to, kar nudi digitalna tehnika, ni nek višek, ni umetnost, le nekaj čisto tehničnega. Njegov odgovor na vprašanje, zakaj ne slika v barvah, pa je sila preprost: "Ker barva nima sivin. Zanima me siva niansa. Življenje ni črno-belo."
In ko ne fotografira ...
… opazuje ljudi na metroju in bere. V Parizu ga boste namesto s fotoaparatom srečali s knjigo. A najraje vodi fotografske delavnice v zaporih za mladoletnike. Svet jim želi prikazati še z druge plati. To počne že od leta 1995 po vsem svetu, še največ v Srednji Ameriki in takrat tudi sam fotografira. "Imajo eno takšno posebno energijo," pojasnjuje.
Vez s Slovenijo in premiera barvne fotografije
Čeprav nima slovenskega potnega lista, je njegova vez s Slovenijo, predvsem pa z vasjo Livold na Dolenjskem, kjer je prebil mladost, izjemno močna. Med številnimi prestižnimi mednarodnimi nagradami mu največ izmed vseh pomeni deklica s piščalko. Gre za priznanja občine Kočevje ljudem, ki so povezani s Kočevskim in ustvarjajo presežke na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture. "Prejel sem jo letos in takrat se mi je svet, kariera odprla. Te nagrade sem najbolj vesel od vseh, najbolj me je ganila in osrečila."
Čeprav je prepotoval že pol sveta, le za cikel Okrog Črnega morja je v letih od 1997 do 2002 obiskal Rusijo, Bolgarijo, Romunijo, Turčijo, Gruzijo, Moldavijo in Ukrajino, svojih potovanj ne dojema kot nekaj lepega. "Najlepše potovanje se začne, ko v Ljubljani sedem na avtobus za Kočevje, ki me pelje do Livolda. Takrat se mi srce smeji. A kadar potujem, sem po navadi bolj sam in srce se mi ne smeji."

Slovenijo in Livold bo znova obiskal aprila. 11. aprila bo namreč v Galeriji Miklova hiša v Ribnici svetovna premiera cikla barvne fotografije iz njemu tako ljube vasi.