iji.

Kot tak se je zdel kot popolna izbira za umetniškega vodjo letošnjega Fotopuba, festivala dokumentarne fotografije, ki v teh dneh poteka v Novem mestu. Bodimo iskreni, festivalu, oropanemu vseh sredstev, se ni obetalo nič kaj dobrega, in samo Slubanu in njegovemu imenu se ima festival verjetno zahvaliti, da je sploh stekel. V šestih dneh so se zvrstile delavnice, predavanja in razstave, pri čemer je za dobršen del malce bolj zvenečih gostov poskrbel prav Sluban.

Slovenskim staršem rojeni Parižan, ki je že v svoji mladosti navdušil samega Henrija Cartierja Bressona, je v svoji karieri fotografa osvojil vse od Leicine nagrade do glavne francoske nagrade za fotografijo in nagrade evropskih založnikov. Njegova dela, čudovite melanholične črno-bele stvaritve, so bila razstavljena v pariški Grand Palais, v muzeju sodobne umetnosti v Pekingu, na Harvardu, v muzeju fotografije v Tokiu in v skoraj vseh deželah vmes. Lani se je po dolgem času vrnil tudi na ljubljansko galerijsko sceno.
MMC se je s Slubanom, fotografom, ki drži fotoaparat v rokah samo na potovanjih, ki pa morajo biti mučna, da se lahko iz njih porodijo njegove mojstrovine, pogovarjal po tem, ko je imel za seboj deveturno seanso s svojimi štirinajstimi mladimi fotografskimi 'sotrpini', s katerimi bo po celem letu dela na projektu o odtujenosti 28. novembra letos v novomeški galeriji Simulaker odprl pregledno razstavo, ki bo pozneje gostovala po Sloveniji.

Tema letošnjega Fotopuba in tudi vaše delavnice je "odtujenost". Za umetniškega fotografa tema dandanes, ko jo tako pogosto uporabljamo, verjetno ne bi smela biti pretežka. So imeli kateri udeleženci težave pri izražanju?
Ali pa je. Saj je kompleksna tema – že beseda, mar ni malo težka? Odtujen si lahko pred družbo in zunanjim svetom že od sebe. Ko izgubiš kontakt s svojim bistvom, svojim jazom, svojim sržem. In ko enkrat to določiš, greš kot fotograf lahko v zelo različne smeri. Če si v neki mali vasi in odtujen, je to prav tako tragično kot samota v velikem mestu. Eden (izmed tečajnikov, op. a.) je tako slikal drevesa, brezna in železniške tire, kraje samomorov v Sloveniji, drugi bo pokazal turnejo glasbenika N'toka in japonske neodvisne skupine, da pokaže, kaj pomeni biti neodvisen v svetu glasbe, tretji bo pokazal samo zasnežene pokrajine, ki bi lahko bile idilične, pa jih nato nekaj, recimo napol zgrajena hiša, razbije …
S kakšnimi izzivi se srečujete pri svojih delavnicah? So obetavni slovenski fotografi odprti za učenje, za napotke?
Kar je meni pomembno, je, da jim predam željo do fotografije. V današnjem svetu interneta bi mislil, da lahko tam najdeš vse, ampak če ne znaš iskati, tudi ne najdeš. Tako da je zanimivo, kako imajo nekateri izučeno oko, imajo izobrazbo, nimajo pa dovolj stroge smeri, katere namen je avtorska fotografija. Ko kažejo fotografije, so z enega področja – fotoreportaža, osebna fotografija, počitniška fotografija … Nimajo pa še tega strogega okvirja. Malo so raztreščeni in izgubljeni. V enem trenutku pač moraš pripadati enemu svetu fotografije, tistemu strogemu zarisanemu okvirju fotografije. Ne moreš mešati žanrov kot v literaturi.
Lahko vi kot pedagog s fotografij razberete osebnost fotografa?
To je zelo zanimivo vprašanje. Ne vem, koliko sem pedagog. To je samo en plus, v osnovi sem fotograf. In, seveda, če greš predavat, je boljše, če si še malo pedagoga. Ampak jaz kot fotograf ostanem v zelo strogem okvirju fotografije. Če si samo pedagog, pa ne potrebuješ tistega notranjega občutka. Meni pa je bistveno, da se srečata ta dva pojma:
fotografija, zahtevna fotografija, in še, da se nekaj zgodi med nami. Kar pomeni, da je vse skupaj kar zahtevno, ves čas napeto. Včasih se sproži tudi kakšna iskrica. Ampak meni je pomembno, da smo vseskozi na robu, da potisnemo to mišljenje, to akcijo v čim bolj skrajno ustvarjanje. Tako da vsak, ki se udeleži moje delavnice, stopi iz neke cone udobja in gre v svet, kjer se bo moral izraziti in dati iz sebe vse.
Psihologijo sem omenjala zato, ker bi z vaših fotografij lahko nekateri sklepali, da ste samotar, depresiven …
To je vedno vprašanje. Kadar se lotiš nekega ustvarjanja, daš nekaj iz sebe. Ampak potem lahko vedno to obrneš tudi kot ogledalo. Človek vidi v nekem delu to, kar lahko sam razbere. Ne samo tistega, kar je prikazano. O moji fotografiji govorijo veliko stvari – tudi besede kot poezija, melanholija, ampak če jaz pogledam svoje delo, priznam, je temno, je surovo, ampak vedno je tu tudi neka svetla točka – ne vem, če je to up, a je neka točka, ki te povleče na površino.

Uspeti v fotografiji je verjetno tako kot pri vsaki umetnosti – nista potrebna le dar in občutek, ampak še veliko drugega (trdo delo, zveze, redno pošiljanje fotografij na natečaje, navezovanje stikov, trkanje na prava vrata …) Čisto iskreno, koliko zapravljenih talentov ste že dali čez svoje roke?
Vse drži, kar ste rekli. Morda je trdo delo najpomembnejše. Nekatere vidim kot res zelo nadarjene, ampak če s tem nič ne naredijo, se vse začne z delavnico in konča z delavnico. So pa nekateri v delavnici, kot je Ciril Jazbec, ki nima samo talenta, ampak tudi zelo trdo dela. Niste pa omenili še enega pomembnega dejavnika – to je denar, ki ga zapraviš za to. Kaj te kot fotografa loči od tistega, ki se je ravno vrnil z dopusta in dal za par centov razviti svoje fotografije? Da v nekem trenutku pokažeš fotografije, ki imajo moč že v sami prezentaciji. In za to sta potrebna čas in denar.
Omenili ste Cirila Jazbeca, ki je ravno zdaj prejel nagrado na festivalu v Arlesu in malo pred tem tudi Leicino nagrado za najobetavnejšega fotografa. Koliko mlademu fotografu pomaga, da ga neko tako uveljavljeno ime, kot ste vi, potiska naprej?
Saj ni rečeno, da če gre čez mojo delavnico, mu je vse odprto. Jaz mu dam vedeti, koliko mora on delati, da bo kaj iz tega.
Kaj je pravzaprav tisto, kar manjka slovenskim fotografom? Nekateri jim očitajo, da so premalo moderni, premalo v stiku s sodobnimi smernicami v fotografiji, preveč osredotočeni na klasično fotografijo, zlati rez, ostrino subjekta, skratka lepe razglednice.
To ni samo v Sloveniji. Kadar nimaš izučenega očesa, greš v nekaj na prvi pogled. Ker še nisi šel pogledat globlje v fotografijo, iz česa je ta narejena. Narejena je iz res mnogih slojev, ki jih moraš bolj interpretirati kot brati. In zame je dobra fotografija prevod, ne pa transkripcija realnosti. Tisti fotografi, ki jih sam malce dregnem pod rebra, so tisti, ki mislijo, da bodo na lahek način, s površnim pogledom dosegli nekaj velikega. Jaz jim pa pokažem, da se to da le z ogromno dela, z ogromno vlaganja, na vseh nivojih. Pa tudi, ko boš enkrat vse to naredil, še ni gotovo, da bo kaj uspelo. Sicer sem zelo kritičen, ampak na konstruktiven način, nikdar ne rečem, da je nekaj samo slabo.
Pa mislite, da ste vi, kot fotograf s popolnoma drugačnim slogom kot kak Arne Hodalič ali Matjaž Krivic, v Sloveniji razumljeni?
Arneta dobro poznam, Krivica ne. To so različni trendi, različne vrste pisave pri fotografiji. Mislim, da je Arne zelo uspešen na svojem področju, ampak tu ne govorimo o slabi ali dobri fotografiji – on je odličen na svojem področju in mislim, da se to sploh ne da primerjati – to so sloji fotografije, ki se skorajda nikdar ne srečajo.
Številni slovenski fotografi radi hodijo v tujino iskat zgodbe, manjka pa nam slovenskih fotozgodb. Vi ste recimo s serijo iz celjskih zaporov dokazali, da se da. Zakaj je tako težko posneti slovensko zgodbo?
To je pa treba vprašati slovenske fotografe. Mislim, da gre za miselnost, da bolj ko greš daleč, boljša bo fotografija. Tako kot ribiči, ki mislijo, da dlje, ko vržejo mrežo od obale, večja bo riba. Ampak če si dober fotograf, moraš znati slikati tudi na svojem dvorišču.
Prepotovali ste ves svet. A niste tipičen turist. Pravite, da se najboljše fotografije posnamejo, ko ne uživaš, ko se mučiš. Kje ste torej najbolj trpeli – posledično, od kod ste prinesli najboljše fotografije?
To je morda tisti judovskokrščanski občutek, da moraš trpeti, da nekaj dosežeš. Umetnost izvira iz neke rane. Če si umetnik samo zato, da se greš neko umetnost, ostaneš na površini. Če pa daš obliko rani, ki jo imaš v sebi, potem lahko to preneseš. Ampak moraš imeti tudi potrebo po izražanju te rane, da jo daš ven iz sebe. Če samo pogledam zgodbo svojega življenja, je bila kar boleča. Že pri 18 mesecih so me starši iz Pariza poslali v Jugoslavijo, s sedmimi leti in pol sem se pa ponovno vrnil iz Livolda na Dolenjskem v Pariz, kar je bil kar velik razcep. In na nek način jaz to ponavljam ali pa doživljam še naprej. Vem, da je v meni neki prelom, in zdaj se v svojih fotografijah vedno borim za neko distanco, da ne bi povedal nečesa na tisti prvi, primarni način. In ko ste prej omenjali bolj negativna občutja, ki jih vzbudi moja fotografija, morda izhajajo prav iz tu. Iz neke bolečine in razcepa. Pri vsakem svojem potovanju se dam ven iz sebe.
"Če si želiš potovanje pokvariti, potuj z ženo oz. možem," ste rekli v nekem nedavnem intervjuju. Čeprav je vaša žena fotografinja (Diana Lui, op. a.)? To stvari nič ne olajša?
Kadar potujem z ženo, je to videti tako, da potujem z nekom, ki je prav tako popolnoma poglobljen v svoje delo. Saj ne potujeva vedno skupaj. Tudi nisva vedno skupaj in ne fotografirava skupaj, se pa nato občasno dobivava. To je vzporedno potovanje, pri katerem ima vsak svojo kreacijo, kjer se vsak poglobi v svoj svet, nato pa se vsake toliko srečava.
Glede na to, da sta iz iste stroke, v kolikšni meri se spodbujata, se skupaj razvijata, v kolikšni pa si konkurirata in gre za boj egov?
Ne, tu sva si zelo na čistem. Delava na popolnoma drugačen način, potem pa imava posebne sestanke, se dobiva v kaki kavarni v Parizu in se lotiva dela, razpravljava o določeni težki tematiki. To je tudi način, da potem doma, kjer živiva skupaj, ni vse pomešano. Disciplina je bistvena. Če si discipliniran, potem greš lahko zelo daleč – in zelo blizu roba, brez da padeš. To me zanima: čim bližje roba.
Fotografi slovijo kot egomanijaki. Kako težek značaj imate vi?
Ne samo fotografi – vsak umetnik. Saj umetnik je tisti, ki reče "jaz". Razlika pa je, ali reče "jaz" in ostane pri tem, ali pa gre prek tega, prek tega malega ega. Mogoče se jaz lotevam teh delavnic in predavanj ravno zato, ker sem sam zelo poglobljen vase, zelo koncentriran in zelo "ego", zato to na neki način uravnotežim z delavnicami, ki mi predstavljajo prostor, kjer se soočim z drugimi, se poglobim v drugega, kar ne delam, ko sem v svojih kreacijah.
Fotografi pogosto merijo in primerjajo svojo opremo, kot da gre za podaljšek moškosti. Po drugi strani Daido Morijama trdi, da se da fotografirati vrhunsko tudi z navadno "trotlkamero". Kakšno je vaše stališče? Nekoč ste rekli, da ne marate fotoaparatov, ki vam zraven še skuhajo kavo in spečejo krofe …
Ja, saj fantje tudi radi merijo, kdo dlje lula … Nisem v tej vrsti konkurence. Aparat je vseeno tehnična zadeva. Jaz sem si našel enega, ki mi ustreza, ki ustreza mojemu pogledu, in se s tem sploh ne ukvarjam. Je bilo sicer obdobje, ko sem iskal svojo pravo tehniko, svojo opremo, a sem jo kar hitro našel in se zdaj s tem ne obremenjujem. To sem pustil daleč za sabo. Daida poznam, ga cenim, in midva imava ta trend, ko damo bolj na čustva kot na opremo. Ravno z Arnetom (Hodaličem, op. a.) sem se zadnjič pogovarjal, pa mi je rekel, da če on potuje z malo prtljage, to pomeni 120 kilogramov. Jaz imam vedno s seboj en nahrbtnik, in če ima ta več kot pet, šest kilogramov, je že problem.
Se je v dobi Instagrama in mobilne fotografije umetnost fotografije razvrednotila? Enako so sicer fotopuristi trdili že takrat, ko smo šli s filma na digitalne aparate …
V dobi mobilne fotografije ni več dobrih fotografov. Tako kot takrat, ko smo šli s pisalnega stroja na računalnik. Tehnika ni še nikdar omogočila več boljših kreacij.
Kam se zdaj odpravljate, katero bo vaše naslednje potovanje?
Še kar delam na otoku Guernsey, kjer je Victor Hugo preživel 15 let v izgnanstvu. Sem kar tam, kjer si je on zgradil hišo. Temačno. Tako da bo spet depresija. (smeh)