Na univerzi v Oregonu so testi pokazali “opazne razlike” med geometrijskimi vzorci šestih Pollockovih slik in vsem preostalim umetnikovim ustvarjalnim opusom. Vseh šest je del zbirke 32 Pollockovih platen, ki so v roke fundacije Pollock-Krasner prišle šele lani, predtem pa so bile last nekega režiserja na Long Islandu v New Yorku.

Charles Bergman, ki stoji na čelu fundacije, ki jo je ustanovila Pollockova žena Lee Krasner, je že zagotovil, da preiskav ne bodo ustavili, dokler ne bodo mogli z vso gotovostjo trditi, da so vsa dela, ki jih pripisujejo Pollocku, tudi resnično njegova.

Pod drobnogledom fizikov
Pollockova dela že zadnjih deset let raziskuje ekipa strokovnjakov s fizikom Richardom Taylorjem na čelu. Poslužujejo se “fraktalne analize”; to je tehnika, s katero v navideznem kaosu Pollockovih znamenitih “drip paintings” (nakapljanih umetnin) iščejo skrite geometrijske vzorce. Taylor je v reportaži v reviji Nature že pred leti zagovarjal tezo, da prav vse Pollockove slike, ki so nastale tako, da je slikar na platno zlival barvo, v bistvu skrivajo očesu strokovnjaka takoj razpoznaven, specifičen vzorec.

Kaos ali skrita simetrija?
Jackson Pollock, ki je v prometni nesreči umrl leta 1956, je večino svojih del ustvaril tako, da je barvo v spiralnih curkih kapljal na bela platna. In čeprav so kritiki vrsto let pri njegovem delu cenili predvsem te “neurejene eksplozije spontane energije”, se je kasneje pokazalo, da je umetnik ustvarjal premišljeno. Njegove slike zdaj razlagajo s pomočjo fraktalov, v naravi pogosto ponavljajočih se vzorcev, pa naj gre za relief rastlinskega lista, sestavo galaksije ali pa vremensko sliko.

Pollock, ki je postal začetnik smeri t.i. “action painting”, nad tako razlago svojega dela verjetno ne bi bil razočaran. Leta 1947 je sam zapisal, da ima vsaka slika lastno življenje. “Jaz ga skušam le spustiti na površje. Kadar izgubim stik s sliko, nastane packarija, drugače pa je na delu čista harmonija.”

“Pollockov svojstveni fraktalni podpis na teh šestih slikah manjka", je prepričan Richard Taylor, "še več – vzorci the šestih slik so različni tudi med seboj. Zelo verjetno je torej, da so delo različnih rok.”

Prezgodaj za paniko
Umetnostni zgodovinar Francis O’Connor, ki prav tako sodeluje pri raziskavi, pravi, da Taylorjeve ugotovitve le potrjujejo dvome strokovne srenje o avtentičnosti slik. Treba pa se je zavedati, opozarjajo spet drugi, da je fraktalna analiza še zelo nov in v mnogih pogledih sporen način avtentifikacije umetnin.