Schiller je avtor številnih pomembnih del s področja etike in estetike; razmišljal je o konceptih vzvišenega in 'lepe duše'. Nekateri trdijo, da je bil tudi prostozidar. Foto: Goethemuseum Frankfurt
Schiller je avtor številnih pomembnih del s področja etike in estetike; razmišljal je o konceptih vzvišenega in 'lepe duše'. Nekateri trdijo, da je bil tudi prostozidar. Foto: Goethemuseum Frankfurt
Friedrich Schiller
Ugotavljanje Schillerjeve 'avtentičnosti' je v nemški javnosti sprožilo razpravo o etičnosti brskanja po grobovih.
Schillerjev rokopis
Pod vplivom Kantove filozofije je Schiller razvil svoje estetiške teorije, v katerih je poudarjal vzvišeno in ustvarjalno moč človeštva. Knjiga o estetski vzgoji človeka sodi med najodličnejša dela, v katerem je artikuliral zamisli klasičnega nemškega humanizma.

Zadnjih dvesto let so bili nemški zgodovinarji postavljeni pred nenavadno dilemo: katera izmed dveh lobanj, ki počivata v grobnici pesnika, filozofa, dramatika in Goethejevega prijatelja Friedricha Schillerja (1759–1805), je v resnici njegova? Zdaj se je izkazalo, da pravzaprav nobena.

"Analiza DNK-ja ne pušča nobenega dvoma o tem, da v grobnici ni Schillerjeve lobanje," je javnosti sporočila Fundacija Weimarskih klasikov, ki ima med drugim na skrbi tudi Goethejev in Schillerjev grob. Prav tako niso njegovi posmrtni ostanki, ki so bili zakopani poleg njegove "uradne" v neoznačeni krsti. Raziskavo je opravila skupina strokovnjakov z univerz v Jeni in Innsbrucku, ki je predtem naredila tudi analizo Mozartovih ostankov.

Na pomoč so priskočili sorodniki
Znanstveniki so vzorca obeh lobanj primerjali z DNK-jem "priloženega" okostja in las, pa tudi z izkopanimi ostanki pesnikove sestre, najstarejšega sina in vnuka. V jugozahodnem mestecu Gerlingen jim je duhovnik Wilfried Braun preprečil, da bi izkopali še ostanke Schillerjeve sestre in očeta, češ da je poslednji počitek pomembnejši od njihove raziskave.

Dvom je nad Schillerjevim grobom visel vse od njegove smrti (že pri 45 letih ga je pokosila tuberkuloza), ko so ga v domačem Weimarju pokopali v skupinski grob. Dvajset let pozneje, ko je okrog umetnika že zrasel pravi kult, je župan Weimarja ukazal izkopati lobanje iz groba in za Schillerjevo izbral največjo. Shranili so jo s telesom in jo leta 1827 prenesli v ločeno grobnico.

Prva lobanja: napaka, druga: sleparija?
Naslednje dejanje drame je sledilo leta 1911, ko je izvedenec za Schillerja, August von Froriep, razglasil, da je našel pravo lobanjo. Danes so številni antropologi prepričani, da vseh strokovnjakov ta "doppelgänger" ni mogel preslepiti, ampak da je najverjetneje kdo skušal prekriti to, da so prave ostanke plenilci grobov odnesli že v 19. stoletju.

Prizemljeni župan
Nad najnovejšim razkritjem pa niso vsi navdušeni. "Prav lahko bi živeli tudi brez tega podatka," je prepričan župan Weimarja Stefan Wolf, ki ga skrbi, da bi to utegnilo odvrniti kakega turista.

Ana Jurc