Po njegovih besedah zahtevata prenovo kulturnega modela tudi Nacionalni program za kulturo in koalicijski sporazum. Poleg tega se je pokazalo, da je zakonodaja zastarela, rešitve pa v mnogih primerih nedorečene ali presežene, zato so spremembe in dopolnitve potrebne.

Pomemben se mu zdi razmislek o tem, da v Sloveniji v velikem delu kulturo razumemo kot "cono revščine, cono socialnih problemov". Da so ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo, socialno ogroženi, da se njihov položaj rešuje na način socialne pomoči, to zahtevo pa, kot je dejal minister, utemeljujejo s potrebnostjo kulture. Da je kultura "geto revščine" po ministrovih besedah determinira naš razmislek o pomenu kulture in pogled na to okolje.

Kultura je danes polje avtorefleksije okolja in družbe, v kateri nastaja in v vsej svoji raznolikosti odseva identiteto te družbe, je še dejal minister. Vse pozicije so legitimne in vse slej ko prej najdejo svoj izraz v umetnosti in kulturi. Kulturo vidi tudi kot pomemben razvojni dejavnik, kot sfero ustvarjalnosti in generator razvoja. Minister je še prepričan, da obstaja dokazljiva korelacija med razvitostjo kulture in države oziroma družbe, v kateri kultura nastaja.

Z metodo koncentričnih krogov do več razvoja
Da se kulturne vsebine danes prilagajajo organizacijskim oblikam in ne obratno, je na razpravi poudaril urednik Andrej Blatnik. Prepričan je, da bi več razvoja omogočila metoda koncentričnih krogov, pri čemer bi bili v središču javni zavodi, po eden ali dva za vsako področje, sledile bi ustanove z večletnim financiranjem ter na zunanjem krogu projekti, ki se financirajo sproti.

Financiranje bi moralo temeljiti na izvedbenem programu
Upravnica Slovenskega ljudskega gledališča Celje Tina Kosi je spregovorila o načinu financiranja javnih zavodov. Ministrstvo v svojih izhodiščih predvideva kot ključno merilo strokovno oceno programa zavoda za prihodnje leto. Vendar je tako mogoče oceniti le repertoar ne pa kakovosti, katere ključni del je izvedba, je prepričana. Zato bi bilo bolje programe financirati na podlagi izvedenega programa. Meni tudi, da je fleksibilnost delovnih razmerij nujna v vsakem umetniškem udejstvovanju, in da nikakor ni ovira za formiranje umetniških ansamblov.

Ministrstvo naj prevzame politično odgovornost razvoj umetnosti
Umetniški vodja Galerije Kapelica Jurij Krpan je opozoril, da delo v nevladnem sektorju res omogoča več avtonomnosti, vendar ni nobene potrebe po tem, da bi "jim to zaračunali", zato apelirajo na ministrstvo za kulturo, da prevzame politično odgovornost za ustvarjanje in razvoj umetnosti celostno.

Krovni zakon za kulturo ne deluje na nobeni ravni več
Nekdanji dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma in član skupine SRČ Mitja Rotovnik je poudaril, da krovni zakon za kulturo ne deluje na nobeni ravni več - niti na področju organiziranosti sistema niti na področju upravljana in vodenja niti na ravni financiranja sistema. Sam meni, da bi krovni zakon moral odgovoriti na vprašanje, kako mora tudi operativno delovati kulturni sistem.

Štirje sklopi nalog
Kot so zapisali na ministrstvu, so čeprav so za proračuna za leti 2017 in 2018 dosegli zasuk od začetka krize padajoče krivulje proračunskih sredstev za kulturo, dejstva neizprosna: porabnikov je vedno več, javna sredstva pa se bistveno ne bodo povečala. Na ministrstvu so kratko- do srednjeročne naloge strnili v štiri osnovne sklope. Prvi je uskladitev sistema, saj imata trenutno film in literatura samostojni agenciji, druga področja pa se administrativno in vsebinsko urejajo na ministrstvu. Drugi je nova opredelitev pristojnosti ter odgovornosti javne službe glede na praznino med državno in lokalno ravnijo. Tretji je posodobitev delovanja javnih zavodov in zadnji premislek vloge in načina delovanja nevladnih organizacij samozaposlenih v kulturi.

V preteklosti je bilo sicer danih že več predlogov za reformo kulturnega sistema, med njimi predloga skupine SRČ, ki so jo sestavljali Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in Vesna Čopič, ter delovne skupine Simona Karduma pod ministrom Urošem Grilcem.

Člani skupine SRČ so zagovarjali povečanje vloge stroke in ločitev cehovskih interesov, hkrati pa bi bilo po njihovem prepričanju treba zavezati politiko, da bi probleme kulture čutila kot svoje in jih tudi reševala. V nasprotju z njimi je Kardumova skupina tam, kjer so sami videli težavo — v kulturni avtonomiji, ki je pripeljala do tega, da je postala kultura notranja zadeva kulturnikov — prepoznala rešitev.