Na Kotnikovi ulici v Ljubljani ima od leta 2014 svoj domicil knjižnica Minke Skaberne, ki deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. V knjižnici razpolagajo z več kot 1300 naslovi v brajici, več kot 5000 naslovi v zvočni obliki ter z več kot 900 naslovi strokovnih del v zvočni obliki.

Na voljo imajo tudi 200 naslovov v Daisy formatu, nadgradnji formata mp3, katerega prednost je, da omogoča večjo stopnjo fleksibilnosti, kot jo ima tiskana knjiga. Uporabniku omogoča, da lahko po knjigi lista in da vstavlja zaznamke, prednost pa je tudi, da si zapomni trenutni položaj v knjigi, je za STA pojasnil vodja knjižnice Dušan Sterle.

V knjižnico, v kateri so zaposleni trije, je včlanjenih 1900 posameznikov, od katerih je 1000 aktivnih. Več kot polovica jih je starejših od 65 let, večinoma gre za oslepele pozneje v življenju zaradi bolezni. V zadnjih letih se povečuje tudi delež učencev in dijakov, predvsem dislektikov, za katere prilagajajo učbenike.

Knjižnica, ki izposojeno knjigo pošlje po pošti
Izposojevalci imajo po Sterletovih besedah najraje lahkotno branje. Veliko zanimanje vlada za kriminalke, zgodovinske in ljubezenske romane. Po čtivo pridejo nekateri člani osebno, drugi pošljejo svojce ali prijatelje, največji del izposoje pa se izvede po Pošti Slovenije. Po mednarodnem zakonu pošta slepim in slabovidnim omogoča brezplačno poštnino.

Po mnenju tiflopedagoginje in književnice Aksinje Kermauner je prenovljena knjižnica Minke Skaberne zelo dobro založena z našo in tujo literaturo v slepim prilagojeni obliki, pogreša pa nekoliko več tipnih slikanic za najmlajše.

Prilagodijo tudi knjige za videče
Študentka Maša Pupaher, ki pravi, da veliko bere, dobi vso literaturo - tako študijsko kot leposlovje - v omenjeni knjižnici. "Če pa se zgodi, da potrebujem knjigo, ki je bila izdana letos, si jo lahko izposodim v 'normalni' knjižnici, jo pošljem v knjižnico za slepe in slabovidne, oni pa mi jo prilagodijo, bodisi v elektronsko bodisi v avdioobliko," je pojasnila.

Precej sprememb na bolje se je zgodilo tudi na področju muzejev. Če se Maša Pupaher spominja svojih obiskov v času osnovne in srednje šole, nad katerimi ni bila preveč navdušena, "saj ni bilo kaj dosti prilagojeno tako, da bi bilo taktilno in meni dostopno", pa se je od takrat marsikaj spremenilo.

Razstave, na katerih se eksponatov smeš dotakniti
Kot je za STA povedala kustosinja pedagoginja v Slovenskem gledališkem inštitutu (SLOGI) Sandra Jenko, se je velik premik zgodil leta 2013, ko je Slovenski etnografski muzej (SEM) skupaj s še šestimi drugimi muzeji zagnal projekt Dostopnost kulturne dediščine ranljivim skupinam. Kustosi pedagogi so znotraj svojih muzejev pripravili programe in fizične prilagoditve muzejev ali samih razstav. Tako so denimo v SEM namestili taktilne tlorise, da se slepe osebe laže znajdejo v prostoru, za razstavo Med naravo in kulturo pa so leta 2015 izdelali tudi različne replike predmetov, kopije originalov, ki se jih je mogoče dotakniti.

Tudi v drugih muzejih so prilagodili pedagoške programe, uvedli veččutna vodstva, ki so vključevala vonj ali okus, in poskrbeli za taktilne slike. Tako je v Narodni galeriji na ogled tipna prilagoditev slike Mihaela Stroja Portret Luize Pesjakove. Delo prek različnih tekstur slepemu ali slabovidnemu omogoči, da lahko razišče različne elemente slike.

V SLOGI so na ogled makete oz. modeli različnih gledališč, od amfiteatra, potujočega gledališča, Shakespearovega gledališča Globe do Stanovskega in Deželnega gledališča v Ljubljani, od leta 2015 pa se lahko pohvalijo z maketo Škofjeloškega pasijona. To je po sliki Borisa Kobeta, ki prikazuje Škofjeloški pasijon v 18. stoletju, na pobudo Aksinje Kermauner ustvarila študentka tiflopedagogike Barbara Bertalanič Domiter. Ob maketi lahko slepi dobijo občutek, kakšen pomen je imela prireditev nekoč in danes.

Doživeti predstavo, ne da bi ti moral sosed opisovati dogajanje na odru
Leta 2015 so sodelovali tudi z organizatorji Škofjeloškega pasijona. Slepim je bila na voljo avdiodeskripcija oz. slišni opis, zvočni opis vidnih prvin uprizoritve, ki jo je izvedla Mateja Mlačnik. Pri nas, kot je pojasnila Sandra Jenko, se ta praksa šele razvija.

Avdiodeskripcija je zelo uporabna v gledališču. Opisovalec si najprej sam pogleda predstavo in pripravi opis s ključnimi elementi, kar nato preveri s slepo osebo in ustvarjalci predstave. Nato pa na sami predstavi v živo izvede avtodeskripcijo, ki ji obiskovalci lahko prisluhnejo prek sprejemnika.

V gledališkem inštitutu so v sodelovanju s 47. Tednom slovenske drame in Goethe-institutom Ljubljana aprila gostili mednarodno strokovnjakinjo za avtodeskripcijo iz Nemčije Anke Nicolai, ki je na seminarju 16 udeležencem, med katerimi so bili dramaturgi, igralci, režiserji, gledališki pedagogi, zaposleni v muzejih in slepi, predstavila metodo.

Da lahko gledališka predstava osebam z okvaro vida postane dostopna tudi na ustvarjalen način, sta v minulih sezonah že dokazali predstavi Krhanje lepote Saške Rakef in Hamlet pa pol Jake Andreja Vojevca, ki sta avdiodeskripcijo imeli vključeno v samo izvedbo, je še povedala Sandra Jenko.

Te prilagoditve so za slepe in slabovidne ključne, saj morajo sicer tako kot Maša Pupaher povabiti nekoga s seboj v gledališče, da "mi malo opisuje, kaj vidi, kakšna je scena."

"V inkluzivnem trendu, torej da postanemo družba za vse, je bilo narejenega že kar nekaj," je za STA povedala Aksinja Kermauner in ob tem opozorila na odprtje stalne razstave igrač in iger za slepe in slabovidne, ki jo bodo odprli prihodnjo sredo znotraj Otroškega muzeja Hermanov brlog, ki deluje v okviru Muzeja novejše zgodovine Celje.