Lektorsko društvo Slovenije (LdS) je ta teden na Ministrstvu za kulturo RS v Ljubljani priredilo okroglo mizo in tako počastilo tudi 20-letnico svojega obstoja. V tem času se je veliko spremenilo in ob novih spoznanjih in orodjih se je tudi poklic lektorja močno odmaknil od stereotipne podobe zakrknjenega ozkogledneža, ki mu je prežanje na vejico največja zabava, seznam prepovedanih besed pa nepogrešljiv pripomoček. Prav zato so se v društvu odločili, da pripravijo odprto razpravo praktikov, pravzaprav pogled od zunaj, ki bo zanimiv ne le lektorjem, ampak tudi tistim, ki jih jezik preprosto zanima ali jim kaj pomeni. Od jezika do jezika – naslov je pomenljiv, nakazuje posameznike, ki imajo vsak svoj jezik, med seboj pa so si enakovredni in nujno potrebni za neokrnjeno sporazumevanje v družbi.

"Namesto simpozija smo kot osrednji dogodek praznovanja 20-letnice Lektorskega društva Slovenije pripravili okroglo mizo, sestavljeno iz treh delov, ki se med seboj zelo razlikujejo, vendar pa je rdeča nit vseh treh jezik. Vse o jeziku so že povedali naši slovničarji, razpravljali o purizmu, o dovoljenem, prepovedanem, tako da se včasih zdi, kot da beremo današnje jezikovne prispevke, samo v drugi preobleki. Leta 1964 je F. Bezlaj v eseju Blišč in beda slovenskega jezika okrcal tudi lektorje in druge puriste," je razložila Joža Repar Lakovič, podpredsednica in nekdanja predsednica društva.

Uporabni nasveti iz ust praktikov
Okrogla miza je po Vltavi na harfi Lare Hrastnik stekla v treh sklopih. Andrejo Kalc, prevajalko iz ruščine in dobitnico nagrade Radojke Vrančič za najboljši prvenec, je zanimala vloga lektorja v prevodnem leposlovju in pomen knjige danes. O tem se je pogovarjala s prevajalkama iz romanskega in slovanskega sveta, Nadjo Dobnik oz. Tatjano Jamnik; obe imata dejavne izkušnje iz uredništva in založništva. Darinka Koderman Patačko, lektorica in prevajalka, je raziskovala pasti podnaslovnega prevajanja – s prevajalko knjižnih uspešnic Natašo Müller – ter premalokrat omenjeno področje govornega lektoriranja – s prepoznavnim glasom RTV Slovenija Ivanom Lotričem. Joža Repar Lakovič pa je reševala prevajalsko-lektorske zagate z neutrudno prevajalko Lidijo Šega.

Tatjana Jamnik je opozorila, da v slovenskem prostoru nimamo tako izpiljene stilistike kot v zahodnoslovanskem, Nadja Dobnik pa je razmišljala, da se prevečkrat omejujemo z besedami, ko bi morali vrednotiti celoto in njen učinek. "Lektor ni vedno fizična oseba – so pa vselej prisotne lektorske kompetence," je dodala. Nataša Müller je postregla z zanimivostjo, da so podnaslovi dandanes temeljno sredstvo za vzdrževanje pismenosti, saj jih povprečni Slovenec na leto prebere za 1000 strani. Ivan Lotrič ji je pritrdil, da mediji morajo imeti tudi izobraževalno vlogo, ob tem pa je predstavil zgodovino skrbi za kulturo govora v slovenskem prostoru. Šegova je sklenila, da je končni izdelek dober le, če se lotevamo področja, ki ga poznamo, ter če pri delu tvorno sodelujemo z vsemi udeleženci.

Jezik kot neizčrpen vir navdiha
Jezik se vedno znova kaže kot neizčrpna tema, še zlasti pri t. i. malih jezikih, kjer se ob funkcijskem vidiku jezika ne more mimo simbolne, narodnopredstavne vloge. Da je skrb za slovenščino, v slovenskem prostoru sicer že pregovorno prizadevna, še vedno živa in potrebna, je pokazala množica obiskovalcev, med njimi tudi z ljubljanske Filozofske fakultete ter tržaškega radia.

Kristina M. Pučnik ob tem pravi: "Lektorsko društvo Slovenije je inkubator znanja, idej, prepoznavanja želja in potreb lektorjev v Sloveniji, ali pa vsaj dobrih 100 lektorjev, ki so člani našega društva; je pa res, da na naše dogodke pridejo tudi lektorji, ki niso člani."

"Organizacijskega dela je bilo bržkone toliko kot z vsakim podobnim dogodkom, le da mi vse to počnemo ob svojih siceršnjih službenih in drugih zadolžitvah in da se marsičesa šele učimo. Ampak nič ne de: če je prireditev dosegla svoj namen, je vse poplačano. Volja vedno najde pot. Gostov pa sploh ni bilo težko najti, prav nasprotno. Sama sem imela cel seznam strokovnjakov z več področij, ki bi jih z veseljem povabila in ki bi zagotovo imeli marsikaj zanimivega povedati. Precej sem tehtala, se posvetovala, in tudi ko sem izbrala, sta oba povabljenca takoj in z veseljem privolila v sodelovanje na naši okrogli mizi. Menim, da si Lektorsko društvo tudi to lahko šteje v čast," pa nam je zaupala Kodermanova.

Lektorji zaprt ceh?
Lektorsko društvo je pred leti, ko je dejavneje začelo prevpraševati obstoj lektorske licence, za kar si je sicer prizadevalo že od same ustanovitve leta 1996, v javnosti dvignilo precej prahu, češ da gre za monopolizacijo lektoriranja. V društvu to zanikajo in opozarjajo na potrebo po nenehnem izobraževanju.

"Lektor oz. jezikovni svetovalec ni (več) le človek s slovenistično izobrazbo in dobrim jezikovnim občutkom − čeprav tudi brez tega ne gre −, ki naj bi besedila vehementno urejal glede na uveljavljena (in nespremenljiva) pravopisna pravila slovenščine. Lektor dandanes tvorno soustvarja celostno podobo besedil, upoštevajoč besedilne zvrsti, govorni položaj, medije in njihove (tudi tehnične) značilnosti in omejitve ter še marsikaj, pri tem pa si pomaga s sodobnimi jezikovnimi tehnologijami in priročniki. Lektor je le člen v verigi, ki vodi do kakovostnega sporočila oz. besedila. Ker se tega zavedamo tudi v društvu, smo želeli v tej luči praznovati tudi svoj jubilej, torej osvetliti pogled na delo z jezikom z več plati in pokazati na mesto lektorja v njem. Zato smo povabili ljudi iz poklicev, s katerimi vsak dan sodelujemo, in zato tako obširna in odprta tema," dileme in razlog za vsezajemajočo okroglo mizo povzame Darinka Koderman Patačko.

"Naše delo ni tako preprosto. Moramo brati, poslušati, razumeti in po potrebi popraviti. In sodelovati z vsemi, ki pišejo, govorijo in pošiljajo drugim neko sporočilo. Prav o takem sodelovanju in soustvarjanju besedila smo govorili danes: o jeziku v leposlovju, na nacionalni radioteleviziji in v stroki. Naši zaključki: Dobro besedilo oblikujejo avtor, prevajalec, terminolog, lektor in urednik. Brez medsebojnega sodelovanja ni dobrega besedila. Lektor se mora nenehno izobraževati in usposabljati. Seveda pa menimo, da je jezikovno dobro podkovan, ker je zaključil študij na eni izmed fakultet, ki izobražujejo tovrstne strokovnjake. Svoje popravke, pomisleke in nestrinjanje mora utemeljiti, parlamentiranje o tem, da se tako bolje sliši, ne pride v poštev. Lektor mora postati zaželen soustvarjalec vsakega besedila, nevsiljiv, vendar prodoren, zato mora biti njegovo delo tudi primerno ovrednoteno," pa je opomnila Joža Repar Lakovič.

Med udeleženci tudi MMC-jeva ekipa
Multimedijski center RTV Slovenija že od samega začetka, pravzaprav od vzpostavitve teleteksta leta 1984, skrbi za jezikovno neoporečnost besedil. Včasih pa nam katero zagode tudi vnašalni škrat … Vodja lektorske službe pri MMC-ju Marko Prša pojasnuje: "Vsa besedila, objavljena v okviru uredništva za nove medije na teletekstu in spletu, pregledajo lektorji. Pri tem ne gre le za golo lektoriranje, temveč tudi za jezikovno svetovanje pod mentorstvom Tatjane Ličen z dolgoletnimi izkušnjami. Zaradi ažurnosti informacij in narave spleta kot hipnega medija ne gre drugače, kot da so dnevne novice objavljene takoj, ko so vsebinsko preverjene, lektorji pa jih pregledamo šele po objavi. Zato so včasih v člankih tudi napake – novinarje pač priganja čas. Poleg tega je treba priznati, da so nekateri prispevki zelo obsežni, dogodki v živo se stalno dopolnjujejo, novinarjev je veliko, lektor pa eden oz. dva."

Tudi vodstvo MMC-ja meni, da je treba pisce čim bolj ozaveščati o pomembnosti jezika (med študijem, med uvajanjem, med rednim delom) in izbirati najboljše. Prav tako je ključno zavedanje delodajalcev, da je zaposlovanje lektorjev pomembno, da mora ob novinarjih v medijih delovati tudi dovolj lektorjev, ki so kot kritični bralci novinarju v pomoč in ne v breme.

Rok Dovjak