Boris Pahor je namreč rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice podaril svoj obsežni osebni literarni arhiv, ki vsebuje rokopise oz. tipkopise del, veliko zbirko pisem in korespondence, fotografije, dokumentacijo, zapiske, časopisno gradivo ter druge dokumente svojega časa.

Ob tej priložnosti so v osrednji slovenski knjižnici pripravili razstava Boris Pahor: meja kot usoda, ki skuša prikazati mejo kot poglavitno izkušnjo in motiv v pisateljevem ustvarjanju in življenju, v njej pa so predstavljena tudi mnoga njegova dela. Odprta bo do 17. marca.

Fašizem je bil "pussy" - a ne pri nas
Ob tej priložnosti so pripravili tudi pogovor, ki ga je v nabito polni veliki čitalnici vodil Drago Jančar, s katerim se poznata že od leta 1968, ko je Pahor v svoji reviji objavil Jančarjeve literarne tekste. V pogovoru je znova odprl vse njegove ključne teme. Tako je opozoril, da je fašizem narazumljen tudi pri italijanskih intelektualcih, saj je celo Umberto Eco dejal, da je fašizem "pussy". A kot je opozoril, je bil pri nas nekaj zelo resnega. Prav tako Italijani sploh ne vedo, da v Trstu živijo tudi Slovenci, hkrati pa žrtve v fojbah primerjajo s holokavstom. "Ubogi holokavst!" je dodal.

Pri taboriščih pozabljamo na nejudovske zapornike
Obenem je tudi opozoril, da se pozablja na milijone deportirancev v taborišča med vojno. Sam je bil namreč med političnimi zaporniki v delovnem taborišču Dachau, kjer je bilo treba ne glede na vse le delati, iz česar tudi izhaja napis "Arbeit macht frei" (Delo osvobaja) na vhodu v taborišče.

Tiste, ki so šli skozi peč, je treba častiti, vendar je treba poudariti, da oni niso najbolj izkusili taborišča, saj so hitro umrli in niso garali do onemoglosti. Ob tem je opozoril, da se stalno pozablja ne politične zapornike v taboriščih, kar je narobe, saj so se ravno ti uprli nacizmu. Najhujše pa je to, da so take izjave označene kot antisemitizem.

Za nacionalno idejo in demokracijo
Govoril je tudi o povojnem času, ko je ostal v Trstu na italijanski strani in leta 1966 začel izdajati revijo Zaliv, ki je jugoslovanska oblast ni trpela, ker je zagovarjal nacionalno idejo in demokracijo. Kot je poudaril, se v vojni ni boril za enopartijsko oblast.

Ljubljana vedno brez čuta za manjšino
Obregnil se je tudi ob ljubljanski odnos do manjšine in Primorske ter pri tem omenil avtorja, ki je že leta 1926 pisal o tem, da je prestolnica pokazala, da nima čuta za manjšino.

Zakaj se slovenska oblast nikoli ne zgane na italijanske provokacije?
Danes je meja padla, a kot poudarja, smo s tem še bolj na udaru, saj je padec meje odprl dostop do zemlje Italijanom, pri čemer na slovenski strani nobeden nič ne stori. Brezbrižnost vsakršne slovenske oblasti mu ni jasna. Tako je spomnil na izjavo italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, da se je Italiji zgodila krivica, ker je leta 1945 izgubila ozemlje, ki ga je dobila 1918. Dopuščanje slovenske vlade, da na tako provokacijo ni odgovorila, se mu zdi nedopustno.

Glede na to, da je pogovor potekal v NUK-u, ki hrani 2,5 milijona knjig, je Jančar prijatelja vprašal, kakšna bo usoda te pisne zapuščine? Ali jo bodo znanstveniki kmalu preučevali, kot so nekoč dinozavre? Pahor je odvrnil, da upa, da bodo Slovenci obstali. Pa ne le kot Vojvodina Kranjska, temveč z vsem, kar sodi zraven. Ob tem pa je poudaril, da je optimist.

Pozaba Trsta je tudi pozaba slovenske manjšine
Za konec se je tudi vprašal, ali se Slovenija zaveda, da bo Trst lahko postal spet pomemben, pri čemer bi lahko naši voditelji imeli uvid v to, ne pa da ga pustijo še naprej propadati. Pozaba Trsta je namreč tudi pozaba vseh, ki tam živijo in manjšine na splošno. Težava izgube identitete pa je ključna težava. Pri tem je poudaril, da se je levica vedno trudila biti svetovna, vendar na račun svoje narodne identitete. Zaradi internacionalizma, ki ni imel nacionalnih temeljev, pa je tudi komunizem propadel.