Obe sta bili zasebne narave, ena posvečena cesarju samemu, druga pa cesarici. Skupno pa jima je bilo to, da sta obe zadevali najbolj ranljive člane tedanje družbe: V zavetišču (azilu) Franca Jožefa na sedanji Šlajmerjevi ulici so prebivali neozdravljivo bolni, v Elizabetni bolnici na vogalu Streliške in Elizabetne ulice pa otročiči.

Imenovanje teh dveh ustanov po vladarju in vladarici pa ni bilo naključno. Franc Jožef prvi in njegova žena Elizabeta sta bila namreč v mestu sila priljubljena. Ne samo zaradi splošnih zaslug za blagor države, ampak tudi zaradi nekaterih prijaznosti in dobrot, ki sta jih izkazala mestu Ljubljana. Vse skupaj pa se je začelo že z njunim prvim obiskom leta 1856.

Po železni ceni
"Bliža se železna cesta, nje se ljub'ca veselim ..." je aprila 1845 v Novicah zapel pesnik France Prešeren. Besedilo je bilo tako všečno, da je kmalu dobilo tudi melodijo. Nič, čudnega, ko pa se je o železnici kot velikem izumu in prelomni pridobitvi tedanjega časa govorilo in pisalo na vseh mogočih krajih.

Že 27. septembra 1825 je Anglež George Stephenson s svojo lokomotivo prvi zapeljal na črti Stockton–Darlington in potem leta 1830 še med Liverpoolom in Manchestrom. Za podviga so kmalu izvedeli tudi v drugih deželah, med katerimi Avstrija ni bila izjema. Imela pa je takrat zelo staromodnega cesarja, ki si je o izobrazbi in napredku ustvaril svojevrstno mnenje.

Ko je denimo leta 1825 obiskal Ljubljano, so ga predstavili tudi nadobudnim gimnazijskim dijakom, ki jih je bilo že v prvem letniku več kot dvesto. Cesarju pa to ni bilo všeč in je dejal, da "zdaj vse preveč ljudi študira, kmet naj dela, ne pa hodi v šolo". Potem je še dodal, da bi šolanje nekaterim morali prepovedati. Cesar Franc je čez dobrih deset let umrl in nasledil ga je sin Ferdinand. Ta je bil že naprednejšega mišljenja in kmalu je tako prišla na vrsto tudi misel o železnici v njegovi monarhiji.

Avstrija je tedaj obsegala obširna ozemlja, ki so bila znana le po skromni prometni povezavi. Najbolj je bilo naporno potovanje na jug, od Dunaja proti Trstu ali Benetkam, ki so tedaj še spadale pod habsburško krono. Pobuda zasebnikov, da bi kraje povezali na najsodobnejši način, je bila torej dobrodošla, vendar pa se je za novotarijo na koncu odločila kar država. Južna železnica je tako leta 1846 pripeljala iz Gradca do Celja. Že poleti 1848 je bil zgrajen tudi ljubljanski kolodvor. Čakali so le še na prihod vlaka.

Navdušenje za "železno cesto" je bilo tolikšno, da se je za slovesnost prihoda prvega vlaka v Ljubljano, 16. septembra 1849, napovedal celo sam cesar, 19-letni Franc Jožef (njegov stric Ferdinand I. je namreč po marčni revoluciji in oktobrski vstaji 2. decembra 1848 odstopil v nečakovo korist), ki je komaj devet mesecev poprej prevzel vladarski prestol.

"Vselej mož najmanj zapravi, ak' ženico 'ma s seboj ..."
Mladi Franc Jožef leta 1849 Ljubljane ni videl. Nesrečno je namreč zbolel in na slavnost poslal le namestnika, nadvojvodo Albrechta, vendar pa je že maja naslednjega leta nadomestil izgubljeno priložnost.

Takrat je bil še samski, a kmalu se je oženil in v zakon pripeljal mlado princeso, Elizabeto Bavarsko. Aprila 1854 sta se poročila in 5. marca 1855 že dobila hčerko Zofijo. Poleti 1856 pa je na svet prišla še ena deklica – Gizela.

Vmes so tudi že napredovala dela v zvezi z novo železnico. Iz Ljubljane se je usmerila proti Postojni in premagovala gradbene zadrege na poti čez ljubljansko barje. Leta 1856 pa se je že bližala tudi končni postaji v Trstu.

Cesar verjetno ni bral Prešernove hudomušnice o "železni cesti", kjer navihana Barbika svojemu ljubemu svetuje, naj jo vzame s seboj, ker bo tako imel najmanj stroškov. Vendar pa se je kljub temu odločil, da se spet popelje po novi progi in da tokrat na potovanje povabi tudi svojo ženo Elizabeto. Še več. S sabo sta vzela tudi leto in osem mesecev staro Zofijo, medtem ko je štirimesečna Gizela ostala doma.

Cesarski par je že septembra 1856, dva meseca po Elizabetinem drugem porodu, obiskal Celovec in Maribor, kjer sta bila lepo sprejeta. Cesarja je v mestu najbolj zanimalo vojaštvo, devetnajstletna cesarica pa je obiskala mestno bolnišnico. Tam so jo sprejela tudi slovenska dekleta in ji zapela nekaj domačih pesmic, prav tako kot prejšnjega dne, ko so obema gostoma večer popestrile s podoknico.

Slovesni na deželni meji
Cesarski obisk z Dunaja je oblastnike dežele Kranjske tako navdušil, da v svoji nestrpnosti niso mogli počakati, da slavna gosta prispeta v prestolnico, temveč so jima šli kar naproti. V Trbovljah (po naklučju je bila prav od tam Barbika Peklarjeva, kateri v čast je Prešeren zložil pesem "Od železne ceste"), blizu meje med kranjsko in štajersko deželo, so se grof Chorinsky, glavar dežele Kranjske, odposlanci kranjskih plemenitašev, feldmaršal Nobili (kot namestnik vojskovodje Radetzkega) in tamkajšnji domačini v ponedeljek, 17. novembra, ob šestih popoldne prvič srečali z znamenitim parom. Vihrale so avstrijska, bavarska in deželne zastave.

Po pozdravnem govoru in vzklikih navzočih je spregovoril cesar in povedal, da je "rad zopet prišel v deželo, ki mu je bila ves čas verno vdana, in da jo tokrat želi razkazati tudi cesarici".

Kmalu v Ljubljani
Po prisrčnem slovesu je spet zapihal hlapon in goste odpeljal proti Ljubljani. Postajna poslopja ob progi so bila povsod primerno okrašena. V Litiji pa se je voz ustavil, saj je gosta pozdravila novomeška mestna godba, cesar pa je stopil med ljudi in se pogovarjal z njimi.

Ko so se po osmi približevali Ljubljani, so se z gradu oglasili topovi in to je v mestu spodbudilo množico, da se je zgostila na kolodvoru. Potem je tja že kmalu prisopihala razgreta lokomotiva. Cesar in cesarica sta se nemudoma podala med ljudi.

"Čigav jezik je v stanu dopovedati veselje, v katerem so igrale serca neštevilne množice ljudstva, ko je zagledalo premostljivega Očeta in premilo Mater svojo. Navdušeni Živio - klici od vseh strani so preglasili strel topov," zanosno poročajo Novice.

Gosta je potem pozdravil mestni župan dr. Matija Burger in ju pospremil v svečano okrašeno dvorano. Tu jima je tudi izrekel dobrodošlico, na katero je cesar odgovoril: "Mene in cesarico veseli, da sva v Ljubljani. Zahvaljujem se vam za očitno to razodetje verne vdanosti in zvestobe prebivalcev ljubljanskega mesta katera mi je dobro znana in katero bodo v to sem prepričan, meni in moji hiši ohranili."

Po teh besedah se iz množice izvije ena od dvajsetih belo oblečenih deklic in zakliče cesarici: "O, daj, daj, da mater te imenujemo, saj ni slajšega glasu od tega." Te besede je imela napisane tudi v mali knjižici, ki jo podari cesarici. Druga deklica pa ji doda še krasen venec s svilenim trakom, ki je imel na enem koncu napis "Preserčno ljubljeni Materi," na drugem pa "Otroci Krajne".

Novice so bile spet ganjene: "Kako prijazno je sprejela presv. Cesarica te nježne darove in kako ljubeznivo se je priklonila k malim punčikam, ki ste ji izročile bukvice in venček, ni mogoče z besedo popisati. Vso svojo milo ljubeznivost, od katere smo že toliko slišali, je Visoka Gospa izlila v ta trenutek, ko je vzela darove punčikama iz rok."

Po Ljubljani
Od kolodvora se je potem množica podala proti dvorcu, kjer je bilo odrejeno stanovanje za odlična gosta in njuno hčerkico. Cesarski par in dostojanstveniki so se peljali s kočijami. Grmeli so topovi z gradu, odmevalo je zvonjenje mestnih cerkva in navdušujoči klici množice, kjer se je peljal sprevod. Pred odrejeno stavbo je cesarski par in spremstvo pričakala mestna smetana, s škofom in raznimi dostojanstveniki na čelu.

Vmes pa se je tudi že zbralo dvesto gimnazijcev z baklami in sedemdesetimi pevci, ki so se zunaj pred hišo odrezali s pesmijo, zloženo prav za to priložnost. Note in besedilo sta potem cesar in cesarica dobila v dar.

Ker je množica naraščala, sta se slavnostna gosta večkrat pokazala na oknu in pozdravljala zbrane udeležence. Pozno v noč pa se je veselje poleglo in vsi so se mirno odpravili k počitku.

Naporen delovnik
Novembra tudi v Ljubljani sonce zgodaj zaide, zato se v ponedeljek zvečer še ni videlo, kako lepo se je Ljubljana pripravila na ta svečani obisk. Vse je bilo okrašeno s cvetlicami, banderi in drugimi lepotami.

Torek, 18. novembra, je prinesel lepo vreme in pa novico, da cesarica naslednji dan, 19. novembra, praznuje svoj god. A na to še ni bilo časa misliti, saj je bil urnik gostov natrpan do zadnje podrobnosti. Cesar je obiskoval javne civilne in vojaške ustanove, žena pa bolj nežna združenja. Oglasila se je pri nunah. Navduševala se je nad tamkajšnjimi gojenkami, ki so jo prisrčno pozdravile in jo obdarile z oblačilci za njeni hčerki Zofijo in Gizelo.

Potem je slavna gostja obiskala še "gojilnico malih otrok", temu danes pravimo vrtec, kjer so jo tudi sprejeli z vso prijaznostjo in navdušenjem. Zvečer je bila za cesarski par prirejena posebna predstava v tedanjem stanovskem gledališču, ki je stalo na mestu sedanje Slovenske harmonije. Gosta sta bila potem že utrujena, vendar ne toliko, da se ne bi podala na ogled mesta. Ljubljančani so namreč v njuno čast pripravili veliko razsvetljavo.

Ljubljana v najlepši luči
Natanko nasproti glavnih vrat stanovskega gledališča je bil denimo postavljen veliki kip Emone, ki so ga obkrožale luči in razna okrasja. Svečano pa je bila razsvetljena tudi mestna hiša. Poleg cvetja in lučic so jo krasile tudi zastave avstrijske države (rumeno-črna), cesarske rodbine (rdeče-bela), cesaričine domovine Bavarske (modro-bela), in seveda mesta Ljubljane (zeleno-bela).

V siju svetlobe so bili tudi kolodvor, stanovsko gledališče, stavba deželnega glavarstva, posamezne cerkve, pošta, hotela Slon in Malič (zdaj tam kraljuje Nama). Obsijani sta bili tudi Kazina in škofijska stavba, ki jo je razsvetljevalo 3.000 svetil.

Hiše mestnih veljakov in pomembnih osebnosti so kar tekmovale v tem, kdo si je omislil lepšo osvetlitev. S posebno okrasitvijo so se ponašali tudi sejmišče, Šentjakobski trg, kjer je na poslopju Redute migljalo 8.000 lučic, most na Bregu in most pred frančiškansko cerkvijo, ki je bil posvečen cesarjevemu očetu Francu Karlu. Bil je ves žareč, saj ga je obdajalo kar 1.500 lučic.

Ljubljanica pod njim pa tudi ni dosti zaostajala. Po njej je plula velika ladja z dvema jamboroma, okoli nje pa manjši čolniči, na katerih so pevci iz bližnjega Krakovega prepevali slovenske pesmi.

Nad vsem tem bliščem pa je kraljeval Ljubljanski grad. Mestni očetje so namreč posebej z Dunaja naročili tedanjo najnovejšo iznajdbo - električno luč, ki so ji tedaj pravili tudi – umetno sonce.

Prav tako pa so se odrezali tudi prebivalci predmestij in tamkajšnje ustanove, kot denimo vojašnica na šempetrski in cukrarna na poljanski plati. Slikar Franz Kurz von Goldenstein, ki je prvi upodobil tudi pesnika Prešerna, nam je ohranil lep spomin na to prekrasno razkošje. Sam pa je tudi sodeloval pri snovanju posameznih razsvetljav in okrasitev.

Cesar in cesarica sta bila očarana nad pozornostjo, s katero so ju obsipavali prebivalci malega mesta na jugu monarhije.

Cesarica praznuje
Sreda, 19. novembra, je bila v znamenju godu cesarice Elizabete. Novice so izšle s posebno pesmico, njej v čast, na naslovni strani.

Vzdušje v Ljubljani pa se je stopnjevalo. Mesto je razglasilo praznični dan in vse trgovine so se zaprle. Ljudje so si nadeli svečana nedeljska oblačila. Po cerkvah so se pele zahvalne maše. Knezoškof Wolf je ob devetih maševal pri uršulinkah in tja se je podal tudi cesar in mnogi dostojanstveniki. Godovnica Elizabeta pa se je udeležila tamkajšnje tihe maše ob deseti uri.

Cesar je medtem že pregledoval postroj vojakov na kongresnem trgu, potem pa obiskal še jetnišnico in cukrarno. Popoldne sta oba zakonca obiskala deželni muzej, nato pa se je 26-letni cesar zopet podal po svoje. Ogledal si je strelišče in celo sam šestkrat pomeril v tarčo. Potem pa se je dal zapeljati še na grad, kjer si je ogledoval mesto in okolico.

Cesarica je medtem opravljala družinske zadeve, saj je morala skrb posvečati tudi mali princesi Zofiji. Proti večeru pa se je morala tudi že pripraviti na slovesen ples v Kazini. Tam jo je presenetila lastna podoba, ki jo je po naročilu prirediteljev ustvaril slovenski slikar Mihael Stroj.

Dunajska gosta pa se na tej zabavi nista dolgo zadrževala. Prišla sta ob pol devetih in okrog desetih tudi že odšla, saj ju je naslednje jutro čakala vožnja proti Trstu.

Dunaj, Gradec, Ljubljana in na koncu Trst
V četrtek, 20. novembra, zjutraj sta zakonca z Dunaja morala vzeti slovo. Pred njima je bila še dolga vožnja do Trsta in treba je bilo pohiteti.

Kljub naglici pa je cesar do jutra pripravil tudi posebno pismo, ki ga je naslovil na glavnega gostitelja, deželnega glavarja Chorinskega. V njem je zapisal: "Dragi grof Chorinsky! Sprejem, ki ga je glavno mesto Moje dežele Krajne napravilo Meni in Moji Gospe Ženi in pa neprestano prizadevanje Ljubljančanov, Nama Naji bivanje med njimi z razodetjem svojega veselja in z dokazili svoje udanosti olepšati, Mi daje priložnost Vam sporočiti, da jim daste za to Mojo hvaležno pohvalo na znanje. Ob enem pa razodevam Vam Svojo popolnoma zadovoljnost z vodbo te dežele in nje rednim stanom, ki je posledek zaslužne delavnosti Vaše. V Ljubljani. 20. novembra 1856. Franc Jožef s. /r."

Slovo
Slavnostna gosta sta Ljubljano zapustila ob sedmih zjutraj. Mesto je bilo spet polno pozdravnih klicev, grmeli so topovi in udarjali zvonovi. Deželni glavar grof Chorinsky, ki je nekaj dni prej zakonca počakal v Trbovljah, tudi zdaj gostov ni želel odpraviti kar na mestni meji. Skupaj z mestno delegacijo se je z njima peljal vse do Postojne in šele tam od njiju vzel slovo.

Ob devetih sta zakonca odrinila tudi iz Postojne in ob dveh popoldne že zagledala obalo sinjega Jadrana.

Odmevi
Za ljubljansko prebivalstvo, vajeno pustega delavnega vsakdanjika, je bil obisk cesarja in cesarice velik dogodek. Prebivalstvo je bilo tako nad obiskom cesarskega para neverjetno navdušeno. Dogodek pa je sprožil tudi navdih pri nekaterih pesnikih. Poleg znanega doktorja Lovra Tomana se je oglasil tudi Luka Jeran v Danici, v Laibacher Zeitungu pa Karel Dežman, ki je zapel po nemško. Dr. Henrik Costa je napisal kar tri pesmice, učitelji ljubljanske gimnazije pa so zložili zbirko šestih pesmi, dveh latinskih, treh nemških in ene italijanske.

V četrtek zjutraj, ko je vlak drdral proti Postojni, pa se je ob pol osmih zjutraj utrnila pesem tudi Andreju Praprotniku, učitelji v Dobrovi, ki je potem "Ponižen pozdrav memogredočima c. k. Veličanstvoma" v imenu dobrovskih učenk in učencev objavil v Novicah.

Cesarska dobrotnika in njuni ljubljanski posnemovalci
Obiska cesarskega para z Dunaja pa so se razveselili tudi nekateri manj upoštevani prebivalci slovenske prestolnice. Ob tako znamenitem dogodku so se namreč odprla tudi srca in mošnjički nekaterih pomembnežev v samem mestu, ki so ob cesaričinem godu izrazili željo, naj bi se te priložnosti veselili tudi tisti, ki sicer niso mogli zadovoljiti niti vsakodnevnih življenjskih potreb. Ljubljanska hranilnica (Sparkasse) je tako darovala 500 goldinarjev – vsak ljubljanski siromak je dobil vsaj enega. V mestni ubožnici pa je njen skrbnik Samassa 95 siromakov ženskega in moškega spola pogostil s kosilom, ki je vsebovalo riž, meso, kruh in vino.

Veliko dobrodelnost pa sta izkazala tudi cesarska gosta. Cesar Franc Jožef je namreč podaril 2.000 goldinarjev za mestne siromake (za to vsoto se je potem potegovalo kar 363 prosilcev, tudi taki, ki so radi malo globlje pogledali v kozarec), ljubka cesarica pa je darovala 200 goldinarjev redovnicam uršulinkam, nadaljnjih 200 usmiljenim sestram v bolnišnici, enako vsoto pa tudi "gojilnici malih otrok".

Prav zato so vsi močno sočustvovali z zakoncema, ko jima je že čez nekaj mesecev umrla hčerkica Zofija, torej prav tista, ki je bila jeseni skupaj z njima v Ljubljani. Naslednjo pomlad po vožnji v Trst sta bila namreč cesar in cesarica spet na poti. Obiskala sta prestolnico Ogrske in s sabo vzela obe hčerkici, ki pa sta tam zboleli. Mlajša Gizela se je pozdravila, dve leti in dva meseca stara Zofija pa je 29. maja 1857 zapustila ta svet.

V čast dobrotne cesarice
Devet let po obisku cesarskega para, natančneje 19. novembra 1865, je bila v Ljubljani spet lepa slovesnost. Ne tako praznovana kot vladarski obisk jeseni 1856, a vendar vse v znamenju spomina na cesarico Elizabeto. Bil je njen god in v eni od starih hiš v poljanskem predmestju so odpirali prvo otroško bolnišnico v mestu. Pokroviteljica dogodka je bila seveda dobrotna cesarica Elizabeta in po njej so hišo označili kot Elizabetno bolnico. Tistega dne je stavba imela le trinajst bolniških postelj. A že v kratkem času je število naraslo na šestdeset.

Tudi v naslednjih letih se je venomer kazala potreba po dodatni zdravstveni oskrbi otročičev, zato so čez dobrih dvajset let (1889) zgradili novo stavbo ob Streliški cesti. Ko so pozneje v tem delu mesta urejali nove ulice, je župan Hribar predlagal, naj se cesta med Streliško in Poljansko imenuje po ljubi dunajski dobrotnici. Tako je popularna vladarica pridobila še dodatno poimenovanje.

Vse to je obveljalo do razpada monarhije, ko se je Elizabetino ime izbrisalo iz ljubljanske vsakdanjosti.

Današnji čas
Poslopje starega zavetišča (azila), posvečenega Francu Jožefu, je bilo po prvi svetovni vojni spremenjeno v porodnišnico, v kateri se je rodil še marsikateri dandanašnji prebivalec Ljubljane ali njene okolice. Stavba še stoji in služi namenu, dodali so ji le obsežnejšo novogradnjo. Tudi v nekdanji Elizabetni bolnici so še dolgo zdravili otroke, dokler niso zanje našli primernega mesta.

Ob tem naj dodamo še to, da sta pred prvo svetovno vojno na Slovenskem delovali še dve bolnišnici, ki sta spominjali na leta 1898 umorjeno cesarico. To je bila Gizelina bolnica v Celju, postavljena leta 1887 in imenovana po cesaričini drugorojeni hčerki, in Elizabetina ženska bolnica v Novem mestu iz leta 1908. Tudi ti dve še stojita in sta vključeni v Splošni bolnišnici v obeh mestih.