Za uvod v letošnji festival Mesto žensk, ki je v preteklih 20 letih prehodil turbulentno pot v različnih družbenih in kulturnopolitičnih okoliščinah, so se bolj v preteklost kot na sedanji pomen festivala ozrle predsednice društva Mesto žensk. Pogovor z ustanoviteljicama društva Uršulo Cetinski in Vero Kozmik, ter kasnejšima predsednicama društva Darjo Zaviršek in Mirjam Milharčič Hladnik (na mestu predsednice društva sta se zvrstili še Zoja Skušek in Mateja Jesenek) je vodila sedanja predsednica Vesna Leskošek.

Med "mainstreamom" in subverzivnostjo
Prvi festival Mesto žensk se je dogajal leta 1995 pod okriljem Urada za žensko politiko, ki ga je vodila Vera Kozmik. Njeno idejo po pripravi pogovora o položaju ustvarjalk ali celo nekajdnevnega srečanja žensk v kulturi je Uršula Cetinski zagrabila s tolikšnim zagonom, da se je rodil festival. Uršuli Cetinski so se pri snovanju festivala pridružili še številni drugi samozaposleni kulturni ustvarjalci in Kozmikova jim je za delo brezplačno odstopila pisarno na uradu in uporabo telefona. Soustanoviteljici festivala sta veliko časa posvetili tudi pridobivanju sredstev doma in iz mednarodnih virov, iskanju fundacij, ki so podpirale ženske v umetnosti, kar je bilo pod okriljem vladne institucije lažje kot sicer. Obenem je ta zagotavljala določeno "mainstream" pozicijo, ki je po zasnovi in vsebinah subverzivnemu festivalu utišala nekaj "kontraklofut," kot meni Uršula Cetinski.

Takšen začetek festivala je omogočilo tudi obdobje, ko je bilo mogoče marsikaj, je povedala Vera Kozmik. Danes ni mogoče pričakovati takšne ideje od vladne inštitucije, sredi 90. pa se ni spraševalo, ali je to pristojnost takšne inštitucije, formalnosti so bile v drugem planu, v ospredju pa predvsem ideje in poskus njihovega zagona. Čeprav vedno znova poslušamo o neprimernosti časa za marsikaj, tudi za ukvarjanje z enakopravnostjo ženskih pravic, se je takrat o tem govorilo z drugačnim predznakom – da se v teh težkih časih ne moremo ukvarjati z žensko kulturo, ker se je treba posvetiti gospodarstvu. A čas je bil odprt do različnih idej in jih ni zaviral, temveč dopuščal. "Ženske ustvarjalnosti nismo mogli prezreti, želele smo angažirati ženske na vseh področjih, da bi ohranile vsaj nekaj, kar je že obstajalo, in naredile korak naprej," je povedala Kozmikova.

Feminizem je stvar prepričanja, in ne spola
Ob tem so festival razumeli kot pomemben del svoje ustvarjalnosti in se niso spraševali, ali gre za feministično dejanje. "Z nalepkami feminizma so se ukvarjali predvsem drugi," dodaja. Sami so s festivalom skušali obravnavati družbeno pomembne teme, ne da bi jih razmišljanje o nalepkah feminizma okrnilo pri delovanju. Izpostavila je, da so ob začetku festivala izdali tudi zbornik Nore ženske z zgodbami žensk, ki so jih razglasili za nore samo zato, ker so bile ustvarjalne, prodorne in v tem drugačne. "To je bilo eno od sporočil, s katerim smo nedvoumno pokazale, kaj si mislimo o odnosu drugih do vseh tistih, ki ustvarjajo." Tudi Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo z naslovom Mesto žensk iz tistega časa dokazuje, da so v festival ves čas vključevali znanost in intelektualni potencial, obravnavali so tudi feministične teorije in prakse, a te niso bile v ospredju. Vsekakor pa je velik prispevek festivala našemu prostoru obravnava družbeno pomembnih tem.
S tem se strinja tudi Mirjam Hladnik Milharčič, ki je prevzela vodstvo društva ob njegovi desetletnici. Festival ni bil nikoli zasnovan tako, da bi ženske govorile o ženskah in ženskih vprašanjih, temveč je prostor dal ustvarjalkam, ki se ukvarjajo z družbeno relevantnimi vprašanji in problemi. Pri tem so se umetnicam pridruževale tudi teoretičarke, filozofinje, raziskovalke in druge. Namen festivala je bil preseganje lastne identitete in opozarjanje na globalne pereče probleme, ki ustvarjajo nove delitve. Feminizem ni samo stvar žensk, je stvar prepričanja in ne spola, poudarja Mirjam Hladnik Milharčič.

Zareza v stereotipno črno-belo podobo žensk
Zato je razumljivo, da so se že na začetku odločili za predstavljanje žensk v sodobni umetnosti in da festival ustvarjajo skupaj z moškimi. Po besedah Uršule Cetinski ženske tako takrat kot še danes redkeje kot moški delajo velike kulturne projekte z večjim proračunom, v primerjavi s plesnimi predstavami so bile sploh v tistem času redkejše tudi režiserke v dramskem gledališču, ki ima zelo dolgo tradicijo in je samo po sebi hierarhična institucija, poleg tega pa je tudi dražje, medtem ko se je sodobni ples začel razvijati kot nova umetniška zvrst, veliko bolj odprta tudi za ženske.
Predvsem pa jo je motila črno-bela podoba žensk v slovenski dramatiki in na odru, ki so bile prikazane ali kot mlade, polne seksualne moči, razvratne in pregrešne ali pa kot mame in babice brez te plati svoje ženskosti. "Ženske nismo samo za to, da bomo čuvale otroke ali se seksualno radostile," komentira takratno stereotipno podobo žensk v slovenski gledališki pokrajini, ki jo je spremljala kot gledališka kritičarka. Iz želje po drugačni podobi ženske vloge so na prvem festivalu premierno predstavili tudi predstavo o Almi Karlin, tretje leto pa so v ospredje festivala, denimo, postavili ženske ne kot žrtve, ampak kot tiste, ki posedujejo moč, izvajajo nasilje, vodijo boje.

"Ljubljana spet oblači hlače"
Prvi festival je gostil umetnice z vsega sveta in v mednarodnem umetniškem in medijskem prostoru močno odmeval, v domačih pa ni bil lepo sprejet. O njem so pisali v vseh medijih, od osrednjih do gasilskih časopisov, spremljali so ga tudi v televizijski kroniki, a odzivi so pokazali, da je festival v našem prostoru predstavljal kulturni šok. "V osrednjem časopisu je bil objavljen najbolj uničujoč komentar ženske avtorice z naslovom 'Ljubljana spet oblači hlače', v katerem je pisalo, da je Cetinski zasmradila Cankarjev dom (kjer je festival med drugim potekal) z menstrualno krvjo in da se na srečo ta festival ne bo ohranil," se spominja Uršula Cetinski. Kritiki festivala so med drugim govorili, da problema enakosti med spoloma pri nas ni, da je enakopravnost zagotovljena z ustavo in da je festival ta problem umetno uvozil z Zahoda. Opozorila je še na zanimivo dejstvo, da so večino negativnih odzivov na festival spisale prav ženske.
Soočanje z drugačnimi podobami in vlogami ženske
To negativno in sovražno nastrojeno pisanje žensk o festivalu Mirjam Milharčič Hladnik komentira predvsem kot kazalnik globokega ponotranjenja družbeno predpisanih vlog. Tako se je – ob tem, da je festival ves čas ohranjal neverjeten zanos in zagon, tako znotraj ekipe, ki je pripravljala festival kot v prepoznavnosti na mednarodni sceni, ter ob stalnici festivalske političnosti in angažiranosti – njegova kontinuiteta žal pokazala tudi v kulturnem šoku v domačem prostoru. Po desetih letih festivala so se še vedno vrstila vprašanja, ali je takšen festival res potreben. A dejstvo ostaja, da je feminizem pri nas še vedno psovka, poudarja Mirjam Hladnik Milharčič.
Festival je bil provokativen, za marsikoga je sprožal neprijetna vprašanja in povzročal neprijetne občutke tudi zato, ker je po vseh emancipacijah na ravni prezentacije in reprezentacije žensk še vedno viden le zelo majhen napredek, meni. Le primer: zgibanka za 9. razred osnovne šole Tisoč let slovenskega slovstva, ki seže vse do leta 2013, vključuje zgolj eno žensko, kar kaže na globoko zakoreninjen problem. Tako na odrih kot v filmih, literaturi, zgodovinskih učbenikih ali drugje ženske preprosto umanjkajo ali pa so prikazane stereotipno. Prav v tem smislu je festival izjemno pomemben tako za ženske in za moške, saj javnost sooča z drugačnimi podobami in vlogami ženske.
"V tedanjem slovenskem moškocentričnem okolju se je umetnost dojemala kot nacionalno konstitutivna ali politična le v povezavi s konstituiranjem naroda, nacionalnosti, slovenskega jezika itd." in v tem prostoru ženska ni imela svojega mesta, je povedala Darja Zaviršek, predsednica društva od leta 1998. V sredini 90. let se v slovenskem diskurzu že pojavlja misel, da bi morale ženske več rojevati, in tako se vzpostavlja bojišče za tisto, kar je pozneje Mesto žensk problematiziralo – žensko seksualnost, žensko, videno kot posodo za rojevanje z vso primordialno koncepcijo avtohtonega slovenstva. Z današnje perspektive Darja Zaviršek ocenjuje, da je bilo Mesto žensk tiste čase za samo politiko že neke vrste hibrid, čeprav se je začel kot 'mainstream'. "Festival je bil za mnoge preveč radikalen, po drugi strani pa tudi dovolj liberalen, del tistega, kar se je takrat dojemalo kot nova demokratizacija vsakdanjega življenja v postsocialistični Sloveniji."
Preizpraševanje ženske emancipacije
A vedno znova so morali s festivalom poudarjati, da obstaja toliko feminizmov, kolikor je žensk, obenem pa so morali nenehno izpirati negativen pomen z besede feminizem. "Socialistični koncept ženske emancipacije je reduciral žensko emancipacijo na ženske, ki so bile polno zaposlene, in na mrežo vrtcev, ki so jih imele. Festival je zaril v tisto, čemur danes rečemo identitetne politike, opozarjal, da nimamo ene definicije feminizma, pa tudi monolitne in homogene skupine žensk ne," dodaja Zaviršek.
Obenem so v diskusijah preizpraševali tudi koncept hegemonialne ženske – spraševale smo se , "če so se ženske emancipirale, katere ženske so to – na primer, ali gre samo za bele ženske, katerih ekonomski dvig na socialni lestvici se je zgodil na račun migrantskih, gospodinjskih in skrbstvenih delavk globalnega juga; ali ženske vzpostavljajo refleksijo o tem razmerju neenakosti, ki ga reproducirajo same. In podobno pri vprašanju seksualnosti; zastavlja se vprašanje, ali imajo poročene heteroseksualne ženske z otroki nekatere samoumevne privilegije, zaradi katerih k enakim pravicam ne pripustijo samskih ali istospolno usmerjenih žensk ali žensk brez otrok. V kolikšni meri torej ženske s pomočjo neenakosti profitirajo v odnosu do drugih žensk. Mislim, da smo z Mestom žensk odprli nekaj možnosti, da so se nekatere teoretičarke v odnosu do feminizma malo sprostile. Med teoretičarkami je namreč vladala ideologija, da moraš najprej ustvariti kariero in šele potem lahko rečeš, da si feministka, obratno pa ne, kar kaže za izrazit patriarhalen prostor, rezerviran do feminizma."
Izpostavila pa je še drugo plat političnosti festivala. V času, ko so bili prekinjeni odnosi med državami nekdanje Jugoslavije, so na festivalu gostovale tudi številne umetnice tega prostora, ki so ostale marginalizirane, utišane in dominirane z moškocentrične in vojaško usmerjene politike. Tako je festival pokazal solidarnost z umetnicami nekdanje skupne države in jim omogočil predstavitev svojega dela ter obenem pokazal slovenskemu, v nacionalističnem smislu narcističnemu prostoru, da je pomembno gojiti vezi z ljudmi, ki so bili del naše skupne politične in socialne kulture.