Beseda "mistika" prihaja iz grškega glagola mýo, ki pomeni "zaprem usta ali oči". V ozadju je obredna skrivnost, povezana z Elevzinskimi misteriji (4. st. pr. Kr.). Gre za obrede očiščevanja in žrtvovanja, ki obljubljajo srečno bivanje v onstranstvu. Misti ali posvečenci, ki so uvedeni v to skrivnost, so zavezani k strogi molčečnosti glede samega misterijskega dogajanja. Eliade vidi v Elevzinskih misterijih "simbol poganske religioznosti".

Mistika je torej tisti skriti, nevidni temelj, ki utemeljuje religioznost kot tako. V krščanstvu se beseda "mističen" pojavi v tretjem stoletju. Navezuje se na skrivnost popolnoma presežnega Boga, ki se je učlovečil v Jezusu Kristusu iz Nazareta.

V arabščini beseda mistika ne obstaja. Vendar pa tudi islam pozna mistično razsežnost v tradiciji sufizma. Sufiji si namreč prizadevajo za spoznanje Božje skrivnosti, ki je misterij človekove biti. V nekem svetem hadisu naj bi Bog dejal: "Človek je moj misterij, jaz pa njegov."

Mistična izkušnja
Mistične izkušnje zasledimo v vseh verskih tradicijah. Ljudje, ki so doživeli mistično izkušnjo, pravijo, da srečanja s Svetim ni mogoče opisati. Gre za izkušnjo, ki presega človekov racionalni miselni okvir, zato jo mistiki ubesedijo predvsem s simboli in poetičnim jezikom.

Mistično izkušnjo opredeljuje neposrednost doživetega. To, kar je nekdo izkusil v odnosu s Presežnim, se izmika vsem jezikovnim opisom in opredelitvam. Podobno je tudi z ljubezensko ali estetsko izkušnjo. V celoti je nikoli ne moremo ubesediti. V mistični izkušnji se izraža skrivnost našega bivanja, ki je zakoreninjena v veri. Vera pa je pot, ki se odstira postopoma, korak za korakom.

Tako krščanski kot tudi sufijski mistiki govorijo o resničnosti, ki jo označujemo z besedo ekstaza. Gre za nekakšen izstop iz sebe in za vstop v območje Božje navzočnosti. Apostol Pavel to izkušnjo ubesedi takole: "Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni" (Gal 2,20). Tudi Al Halladž, sufijski mistik iz 9. stoletja, z drznimi besedami "jaz sem Resnica" izrazi stanje fana, ko mistikovo individualno zavest prevzame Božja navzočnost.

Kdo je lahko mistik?
Mistik je načelno lahko vsak človek. Islamsko izročilo govori o fitri – prvotni duhovni zasnovi, ki je v vsakem človeku. Ta mu omogoča, da lahko vzpostavi odnos z Bogom. Tudi krščanski mistiki poudarjajo nekaj podobnega. Človek je ustvarjen po Božji podobi, zato je po svoji naravi usposobljen za življenje v občestvu z Bogom.

Vendar gre tu za vprašanje človekove svobode in Božje suverenosti: do katere mere oziroma kako daleč je človek pripravljen iti to avanturo z Bogom? Čeprav lahko marsikaj v življenju dosežemo z lastnim trudom in vztrajnostjo, vendarle ni vse v naših rokah. Navsezadnje je to skrivnost našega lastnega bivanja.

Značilnosti krščanske in islamske mistike
Bistvo krščanske mistike je osebno srečanje Boga in človeka, dveh duhovno-osebnih bitij. To srečanje ima trinitarični in kristološki značaj, kar pa ni pri vseh mistikih vedno očitno (na primer pri mojstru Eckhartu ali sv. Janezu od Križa).

Mistično spoznanje ni golo intelektualno spoznanje, temveč spoznanje v ljubezni. V prvi vrsti ne gre za to, da človek aktivno spoznava samo s svojim umom, ampak da je s celotno osebo pritegnjen v skrivnost Božjega življenja, ki se je v Kristusu razodelo kot ljubezen: "Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem" (1 Jn 4,9).

Krščanska mistika ni sama sebi namen, temveč prehaja v apostolat. Mistična izkušnja je mistiku podarjena zato, da postane "sol zemlje in luč sveta" (Mt 5,13-14). Mistik služi Bogu prek dejavne ljubezni do soljudi.

Sufizem v središče postavlja neposredno izkušnjo Božje Resničnosti, ki jo človek doseže z lastnim naporom na eni in z milostjo Transcendence na drugi strani. Gre za bitnostno spoznanje ultimativne Resničnosti in celovito transformacijo zavesti oziroma za izpopolnitev osebnega značaja: ihsan.

Duh veje, kjer hoče
Religija se kot sistem ustaljenih vzorcev verovanja lahko pozunanji in izvotli. S tega vidika mistika predstavlja tisto jedro, ki religijo oživlja od znotraj. Mistik ne nasprotuje Cerkvi, prav tako ne zavrača ustaljenih oblik verovanja, pač pa jih z novim življenjem, ki ga je deležen po milosti, prenavlja od znotraj; daje jim novega duha, svežino in vitalnost.

Mistik se rodi v določeni tradiciji, kulturi, vendar pa hkrati kaže onstran institucij in sistemov. Uradna Cerkev je na mistike od nekdaj gledala z nekakšnim nezaupanjem, čeprav se je po drugi strani zavedala njihove veličine. Tu bo vedno prihajalo do napetosti med hierarhijo na eni strani ter med "Duhom, ki veje, kjer hoče", na drugi.

Al Hudžwiri, znameniti iranski sufi iz 11. stoletja, pravi: "Sufizem je danes ime brez resničnosti, medtem ko je bil v preteklosti resničnost brez imena." S tem kaže na prvo obdobje islama, ko je bila duhovnost sufijskih asketov živa, čeprav zanjo niso imeli imena.

Edinost se uresničuje v različnosti
Simone Weil, francoska filozofinja in politična aktivistka, pravi, da so si mistiki vseh religij med seboj zelo podobni, medtem ko Anselm Stolz vztraja, da zunaj Cerkve ni mistike. V obeh primerih gre za skrajni stališči, bodisi popolni inkluzivizem bodisi ekskluzivizem. Toda resnica je verjetno nekje vmes. Zavezanost Presežnemu v ljubezni odpira človeka za d/Drugo v najširšem smislu. S tem ne zatajimo najlastnejšega, saj se edinost uresničuje v različnosti. Smisel in lepota mostu je prav v tem, da povezuje dva različna bregova, ki vendarle stojita na istem temelju.