"Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, četudi je morda tragično, žalostno in težko. Rad ga imam zaradi evforičnega navdušenja, ko po vaji, najpogosteje ob pivu, po urah in urah razglabljanja, tuhtanja in premlevanja prideš do odlične ideje, rešitve za predstavo." Tako je svojo poslanico ob svetovnem dnevu gledališča uvedel eden najprodornejših režiserjev mlajše generacije Žiga Divjak.

Divjak je izvrstno ’zadel’ nekaj tistih vidikov gledališke umetnosti, zaradi katerih gledališče vedno znova očara gledalce in nase ’priklene’ ustvarjalce. Prav na svetovni dan gledališča, 27. marca, se je v Prešernovem gledališču Kranj začel Teden slovenske drame. Že 54. po vrsti. Ta osrednji dogodek, posvečen domači dramatiki, bo sklenjen jutri.

Kaj zaznamuje slovenske gledališke odre in kaj si velja ogledati
Spremljali smo ga tudi mi in v Osmem dnevu nam bo Maša Levičnik poskušala ponazoriti, kakšne usmeritve v odrski umetnosti je razkril tokratni Teden slovenske drame, kdo so najbolj pronicljivi ustvarjalci, kako razumeti upadanje prijavljenih del za nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo in nagrado za mladega dramatika, čeprav živimo v času – kar je vedno znova poudarjeno – hiperprodukcije v kulturnem sektorju.

Prav tako ne bodo izpuščene specifike sodobnega teatra, kot je naraščanje deleža predstav po nedramskih predlogah in ustvarjanje v kolektivnem ’duhu’, ko tudi igralci in drugi sodelavci vsebinsko prispevajo k predstavi. To je le nekaj poudarkov iz prispevka, v katerem bomo prisluhnili selektorici 54. Tedna slovenske drame Alji Predan, ki si je ogledala 66 predstav, nato pa jih v tekmovalni program uvrstila sedem, v spremljevalni pet ter v program za mlade tri. Pogled na slovensko dramatiko pa bo podal tudi Rok Andres, član strokovne žirije za nagrado Slavka Gruma za najboljše novo dramsko besedilo.

Biti danes ruski pisatelj ...
Veliko spoštovanje do uprizoritvenih umetnosti ima tudi Marija Stepanova, ruska pisateljica, pesnica in novinarka, ki že več let živi v izgnanstvu v tujini. Je ustanoviteljica neodvisnega spletnega časopisa Colta, v katerem so ob drugih umetnostih in znanosti obravnavali tudi teater. Ja, so obravnavali. Preteklik je tu na mestu, saj je ruska oblast časopis blokirala. Stepanova, gostja letošnjega festivala Fabula, je zaradi različnih vidikov svoje dejavnosti neposredno občutila primež Putinovega režima in decembra je v nekem intervjuju dejala: "Danes biti ruski pisatelj – že samo biti Rus – je neke vrste stigma. /.../ Rusi niso razumljeni kot tisti, ki bežijo kot begunci, ampak tisti, od katerih drugi bežijo." Vse prepogosto se pozablja, da so tudi Rusi žrtve režima, a se jim tega statusa pogosto ne želi priznati.

Sorodna novica Marija Stepanova: Putin je izgubil pragmatičnost; ni več mafijski kriminalec, le še nori zgodovinar

Ko se na vojno "navadimo"
S Stepanovo se je srečala Eva Semič in pogovor je v ospredje postavil življenje umetnikov v sodobni Rusiji, cenzuro, ki jo izvaja oblast, ter še vedno trajajočo vojno v Ukrajini. Zagotovo je šibkost in pravzaprav skorajda posmeh novinarstvu, predvsem množičnih medijev, ’beganje’ od teme do teme; da se določenemu dogajanju ali fenomenu ne sledi skozi čas, ampak se osvetli le občasno, ko je ’aktualen’. To vidimo tudi v primeru vojne v Ukrajini. Ko so se zaostrile razmere v Gazi, je tamkajšnje dogajanje stopilo v ozadje, poročanja je veliko manj, Ukrajina je postala ’drugorazredna’ tema.

Stepanova osvetli zanimivo psihologijo življenja v vojni: "Človeška narava je taka, da se sčasoma na vse navadimo ali pa se vsaj poskušamo navaditi. In ogromno ljudi tako zunaj Rusije kot znotraj nje vojne sploh ne zaznava več kot šok, katastrofo, ki je spremenila popolnoma vse. Ampak kot okoliščino (obstoječe stanje) življenja. In zato se mi zdi zelo pomembno razumeti, da v tem ni nič običajnega, nič, na kar bi se lahko navadili, vse se je spremenilo in vsak od nas ima del krivde za to, kar se je zgodilo, in odgovornosti pred tem, kar se bo še zgodilo. Dolžni smo narediti vse, da bi se ta vojna ustavila."

Dela interpretirana predvsem kot ruska dela
Kako tudi v tujini ne morejo uiti ’uradni’ sodobni Rusiji, je Stepanova prav tako slikovito ponazorila v že omenjenem decembrskem pogovoru. Poudarila je, da ko širše občinstvo dobi v roke delo nekega ruskega ustvarjalca, pa naj gre za knjigo, film, članek itd., bo v prvi vrsti sprejeto in razumljeno kot delo Rusa. "/.../ Interpretirano bo predvsem v razmerju do tega, kar se dogaja v Rusiji in zakaj. Morda si želite pisati o metuljih, vendar na koncu boste morali razlagati vojno."

V Osmem dnevu boste sicer lahko prisluhnili tudi pogledu Marije Stepanove na vlogo in položaj zgodovine v Rusiji, na življenje in vlogo intelektualcev in umetnikov v Rusiji in cenzuro medijev na ozadju prepovedi njenega časopisa Colta.

Politika vedno bolj vdira na podije literarnih festivalov in sejmov. Morda bo drugače na knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni, ki se začenja prav danes. Festival bomo vsakodnevno spremljali tudi mi, reportažo o njem pa si boste lahko ogledali v naslednji oddaji Osmi dan. Tokrat pa objavljamo pogovora z direktorico Javne agencije za knjigo Katjo Stergar in članom komisije centra ilustracije Ivanom Mitrevskim.