Gre za upodobitev Marije z detetom in sv. Tomažem, Janezom Krstnikom, Hieronimom in Ludvikom iz Toulousa, ki jih je slikar postavil v odprto krajino. Slika združuje tisto značilno prehodnost van Goesovega, pa tudi širšega flamskega oziroma nizozemskega slikarstva druge polovice 15. stoletja, ki še odraža sledi poslavljajočega se srednjega veka, obenem pa vnaša novosti prebujajoče se renesanse. Odmev gotike prepoznamo v gubah težkih draperij protagonistov, renesansi pa pripada značilna pokrajina, ki se v barvni perspektivi umika od zelenih travnikov v ospredju proti hladnim goram v ozadju.

Posebnost tabelne slike, ki je velika 110,8 krat 125,2 centimetrov, je tudi s prostim očesom vidna pripravljalna podrisba. Ta ni znak nedokončanega dela, ampak slikarskih posegov v sliko v zgodnjem 18. stoletju. Takrat so namreč odstranili figuro Marije z Jezusom ter lik Janeza Krstnika, doslikali odprt sakralni arhitekturni interier in delo preoblikovali v poročno podobo Henrika VII. in Elizabete Yorške.

Avtor se razkril po odstranitvi preslikav
Sliko, ki jo od leta 1998 začasno hrani newyorški Metropolitanski muzej umetnosti, so restavrirali in jo v prvotno stanje povrnili v konservatorsko-restavratorskih posegih v letih 1977 in 1987. Odstranili so v 18. stoletju dodane preslikave, ob tem pa odkrili izvirno van Goesovo kompozicijo. Na podlagi tega je lahko umetnostni zgodovinar Claus Grimm v sliki prepoznal zgodnje delo Huga van der Goesa. Atribucijo je naknadno potrdil tudi Peter van den Brink. Dražitelji ocenjujejo, da bi lahko za sliko dobili od tri do pet milijonov dolarjev, poroča portal Artdaily. Na dražbi starih mojstrov jo bodo poskušali prodati 27. aprila.

Stroka je provenienco slike rekonstruirala do 18. stoletja nazaj. Nastala je v poznem 15. stoletju, najverjetneje za angleškega naročnika, ki je bil očitno naklonjen francoskemu okolju, saj je v skupino vključen tudi sv. Ludvik iz Toulousa. Delo pa je najverjetneje viselo v sakralnem prostoru.

Mojster Portinarijevega oltarja
Hugo van der Goes se je rodil nekje okoli leta 1430 ali 1440 v Gentu. Ob Janu van Eycku, Rogierju van der Weydnu, Hansu Memlingu in Diericu Boutsu je bil ključni predstavnik severne renesanse. Njegovo najbolj znano delo je Oltar Portinarijev. Okoli leta 1475 ga je naslikal za Tommasa Portinarija, ki je delo naročil za bolnišnico Santa Maria Nuova. Figure trikrilnega oltarja s poklonom pastirjev v sredini in donatorji ob straneh so naslikane skoraj v naravni velikosti (pri čemer liki donatorjev sledijo stari srednjeveški tradiciji, v kateri so najsvetejše figure večje, donatorji pa v pobožnih držah manjših dimenzij). V ozadju se odpira značilna pokrajina golih gričev in skalovja. Slika je v Firencah naredila velik vtis na Ghirlandaia in odigrala pomembno vlogo pri formiranju realizma italijanske renesanse. Danes to monumentalno delo hranijo v firenški Galeriji Uffizi.