Med najbolj znana Velazquezova dela sodi zagotovo dvorni portret Las Meninas. Foto:
Med najbolj znana Velazquezova dela sodi zagotovo dvorni portret Las Meninas. Foto:

Po razstavi Bellini, Giorgione, Tizian in renesansa beneškega slikarstva se v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju vsaj do 6. januarja še ne bodo povsem poslovili od Benetk in renesanse. Zdaj je v muzeju na ogled razstava Pozni Tizian in čutnost slikarstva, ki se bo februarja prihodnje leto preselila v beneško galerijo akademije.

Na ogled je kakih 60 slik, na katerih zasledimo širok obseg motivike, od mitoloških in drugih narativnih prizorov do Tizianovih patronov in prijateljev, kot so Sciavone, Tintoretto in Jacopo Bassano, pa vse do znamenitih slikarjevih avtoportretov.

Gre predvsem za dela, ki so nastala v zadnjih 25 letih umetnikovega življenja, ko opazimo na delih vse bolj slikovito in širokopotezno slikanje, hkrati pa tudi večjo temačnost in tesnobnost.

Velázquez, slikar zgodovine
V madridskem Pradu pa bo do 24. februarja na ogled slikarstvo španskega umetnika Diega Rodrigueza de Silva y Velázqueza (1599-1660), natančneje gre predvsem za svetopisemske, mitološke in zgodovinske motive, ki so jih povezali z naslovom Velázquez, slikar zgodovine. Na ogled je 28 del dvornega slikarja, ki je bil doma iz Seville, zgodovinski kontekst Velazquezovih podob pa dodatno osvetljuje 24 slik, dela 17 drugih umetnikov.

M. K.












Na sliki Tarkvinij in Lukrecija je jasno razvidna značilna Tizianov barvna paleta, ki temelji na rdeči, črni in beli. Paleto je Tizian iz slike v sliko vse bolj reduciral, njegova poteza pa je postajala vse težja in bolj nasičena.
Od florentinske in rimske renesanse se beneško razlikuje zlasti po tem, da Benetke gradijo slike predvsem na barvni kompoziciji. To je zelo lepo razvidno v celotnem Tizianovem (1488-1576) opusu. Slikarjev pozni avtoportret pa kaže že na reduciranje kolorita. Podoba, ki jo je naslikal leta 1565, se tako izraža predvsem skozi črno in belo barvo, beneško rdeča pa je tako že izginila.
Slika Odiranje Marsijasa daje občutek tesnobe že zaradi motivike, to pa stopnjuje še nasičena poteza in horror vacui (strah pred praznim prostorom), ki natlači figure po celotni slikovni površini.
Tako kot je značino za ostala Tizianova pozna dela, je tudi njegova zadnja ohranjena slika Pietà dramatična podoba trpljenja, katere učinek je še poudarjen s postavitvijo v nočno okolje. Delo naj bi bilo namenjeno za slikarjevo grobno kapelo.
Tizianovo širokopotezno slikarstvo doživi vrhunec zlasti v erotično nabitih kompozicijah, na katerih se umetnik osredotoča na lepoto ženskega akta. Med najbolj znanimi ležečimi akti, katerih tradicija se je začela prav med Benečani (natančneje pri Giorgionejevi Urbinski Veneri), je tudi slika Danae, ki jo je leta 1554 Tizian naslikal za španskega kralja Filipa II.
Serija velikih ležečih aktov pelje tudi mimo Velázquezovega opusa. Slikar je našel imenitno rešitev težavam, s katerimi so se dotlej spopadali umetniki, in lepo linijo telesa poudaril s hrbtno postavitvijo upodobljenke. Zabrisan obraz pa ji spremljamo prek ogledala.
Pri sliki Kristus v hiši Marte in Marije je Velázquez namenil več pozornosti samemu žanrskemu prizoru, sakralni motiv pa postavil v ozadje dela. Z izjemnim realizmom upodablja tako protagoniste slike kot tudi posamezne detajle (ribe, posodje) in tako ponuja izvrsten dokument o vsakdanjem življenju svojega časa. Foto: Prado
Tkalke iz Arahninega mita, ki jih je Velázquez naslikal leta 1657, osvetljuje 'odrska luč', ki jo najdemo na delih italijanskega zgodnjebaročnega umetnika Caravaggia in je s svojim chiaro-scurom močno vplival tudi na slikarstvo španskega mojstra. Foto: Prado
Na upodobitvi Bakhove gostije delajo idealistični upodobitvi rimskega boga vinske trte in ekstaze družbo realistični portreti vsakdanjih mož.
Kot že rečeno je na Velázquezovi razstavi na ogled tudi nekaj slik drugih umetnikov. Tole je Rubensovo delo Ugrabitev Evrope, ki ga je flamski slikar naslikal leta 1636. Foto: Prado