Skozi lahkoten slikarski slog skuša Nina Bric podirati tabuje, se poigravati z erotiko in navidezno resnobnost izbranih tem premagati z igrivo ironijo. Z akrilne slike Banja v gledalca odločno gledata ženski, ki se kopata, medtem ko ena izmed njiju med prstoma gnete prsno bradavico druge. Podoba je očitno povzeta po sliki iz leta 1594, ki je obešena v Louvru in na kateri sta upodobljeni Gabrielle d’Estrees, ljubimka Henrija IV., in njena sestra. Pripisana je fontainebleaujski šoli, a ni podpisana, ker se v njeni simboliki skrivajo mnogi “nevarni” pomeni. Ščipanje bradavice naj bi pomenilo, da je Gabrielle d’Estrees noseča. Nina Bric je motiv postavila v sodoben čas in zdi se, da je podobo namenoma oropala subverzivnih pomenov izvirnika, da je tako lahko poudarila osamosvojeno lezbično izjavo. Foto: Rdeče Zore
Skozi lahkoten slikarski slog skuša Nina Bric podirati tabuje, se poigravati z erotiko in navidezno resnobnost izbranih tem premagati z igrivo ironijo. Z akrilne slike Banja v gledalca odločno gledata ženski, ki se kopata, medtem ko ena izmed njiju med prstoma gnete prsno bradavico druge. Podoba je očitno povzeta po sliki iz leta 1594, ki je obešena v Louvru in na kateri sta upodobljeni Gabrielle d’Estrees, ljubimka Henrija IV., in njena sestra. Pripisana je fontainebleaujski šoli, a ni podpisana, ker se v njeni simboliki skrivajo mnogi “nevarni” pomeni. Ščipanje bradavice naj bi pomenilo, da je Gabrielle d’Estrees noseča. Nina Bric je motiv postavila v sodoben čas in zdi se, da je podobo namenoma oropala subverzivnih pomenov izvirnika, da je tako lahko poudarila osamosvojeno lezbično izjavo. Foto: Rdeče Zore
Belma Bećirbašić v svojem delu raziskuje prevladujoče stereotipe, ki določajo telesno (samo)podobo, estetska merila, družbeno dojemanje, sram in sramoto na eni strani, pa tudi prostore, iz katerih se je mogoče upirati (telesnim) normam, na drugi. Foto: Rdeče Zore
Dokumentarec Lezbična tovarna prikaže izkušnjo migracije, ki je za mnoge ženske ambivalentna, saj po eni strani delavkam omogoča izstop iz okvirov družinskega nadzora in tradicionalnih konvencij katoliške morale, po drugi strani pa jih pahne v kolesje nadzora in izkoriščanja zaposlovalcev in menedžmenta. Foto: Rdeče zore
Feministični festival Rdeče zore

Nina Bric se izraža v stripovskem slogu. Svoje figure postavi pred enobarvna ozadja, upodablja pa izrazito dvodimenzionalno, z močnimi črnimi konturami in živimi barvami ali pa črno-bele figure postavi pred ozadje iz časopisnega papirja in barvno prizor dopolni le z rdečo barvo. Skozi lahkoten slikarski slog želi avtorica podirati tabuje, se poigravati z erotiko in navidezno resnobnost izbranih tem premagati z igrivo ironijo, piše na spletni strani festivala.

Program festivala bodo podrobneje predstavili na novinarski konferenci v sredo, 6. marca, na kateri bodo spregovorili tudi o regionalni mreži sorodnih festivalov, pobud in medijev s predstavnicami hrvaškega festivala Vox Feminae, srbskega festivala Befem, hrvaškega portala Libela.org in lokalnih skupin.

Pobudnice festivala žensk Rdeče zore so leta 2000 v AKC Metelkova mesto delovale v sklopu več društev. Preučevale so položaj žensk v spletu umetnosti, kulture, politike, aktivizma in vsakdanjega življenja.

Odločile so se, da na mednarodni dan žensk, 8. marec, organizirajo festival, ki bo javni prostor razprl za druženje in izražanje žensk na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju. Dogodek je prerasel v večdnevni festival.

Kaj še prinašajo letošnje Rdeče zore?
V sredo lahko med drugim pridete v Klub Tiffany na odprtje fotografske razstave in predstavitev bosanske umetnice Belme Bećirbašić. Spregovorila bo o telesnem zasužnjevanju in polemikah v zvezi s telesnostjo žensk v okviru svojega eksperimentalnega fotografskega projekta v nastajanju, Katero telo govoriš?. Projekt raziskuje telesnost žensk v vseh njenih dvoumnih pomenih: golo, prezirano, preobilno telo, sporno, sumljivo, pomilovanja vredno telo, podrejeno, travmatično in uporniško telo … Neme portretiranke na fotografijah raziskujejo svoj odnos do lastnega telesa, govorijo (skozi) telo, dojemajo ga kot svojo primarno identiteto ...

7. marca bo, denimo, na sporedu projekcija tajvanskega filma Lezbična tovarna; Dokumentarec prepleta zgodbo boja migrantskih delavk s Filipinov za izplačilo neizplačanih plač z osebnimi zgodbami lezbijk, ki so bile v ospredju tega boja. Tajvansko podjetje Fast Fame je bilo eno redkih, kjer so si zaposlene izborile pravico, da si delavke v intimnih zvezah delijo spalne prostore. Zvečer bo Menza pri koritu gostila koncert Grrrls Night Out (z avstrijskimi zasedbami Mayr, Killa Marilla in Cherry Sunkist in DJ programom Omelette du fromage).

Igra šaha z golo modelko
Debatni večer ob mednarodnem dnevu žensk, 6. marca, se bo v Stari mestni elektrarni zgodil pod naslovom Kaj pa kaj drugi pravijo? Nove fronte feminizma. Na njem bodo ugotavljali, katera so nova obzorja neenakosti žensk oziroma kako se danes kaže neenakost med spoloma in kako se proti njej lahko borimo. Ob 22.00 si v Menzi pri koritu lahko ogledate tudi performans Mojca, ne jezi se; performans, bolj znan kot Igra šaha z golo modelko, je buril duhove že od časa nastanka. Petja Grafenauer, Simon Macuh in Zoran Srdić Janežič so si ga zamislili v malce spremenjeni obliki – tokrat z namizno igro človek ne jezi se.

Feministično čtivo
V soboto - poleg skupnega odhoda na četrto vseslovensko ljudsko vstajo - pripravljajo še predstavitev zbornika Spodobno življenje – Lezbične kratke zgodbe s prostora nekdanje Jugoslavije in Čajanko s Tino Drčar, avtorico instalacije Umreti za življenje.

Feministični festival Rdeče zore