Usnjeni zvitek, ki je dolg okrog dva metra in pol ter je starejši od rokopisov v Knjigi mrtvih, prinaša verske uroke, pa tudi pisane upodobitve božanstev in nadnaravnih bitij; popisan in porisan je po obeh straneh, najverjetneje pa so ga uporabljani kot "prenosni" religiozno besedilo.

Egiptolog Wael Sherbiny, ki je starodavni zvitek našel v kupu krajših in daljših fragmentov na policah osrednjega muzeja v Kairu, je prepričan, da ima v rokah najdaljši in najstarejši egipčanski rokopis, kar jih poznamo. Svoje odkritje je avgusta objavil na Mednarodnem kongresu egiptologov v Firencah.

Pozabljen v vrtincu druge svetovne vojne
"Dokument je bil popolnoma pozabljen, verjetno zato, ker so vsi, ki so ga imeli v rokah, med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej umrli. Pozneje je bil shranjen med stotinami starodavnih papirusov v kairskem muzeju," teoretizira Sherbiny. "V trenutku, ko sem ga videl, me je preplavilo navdušenje."

Poreklo artefakta ni znano, a Sherbiny je izsledil, da ga je Francoski inštitut za orientalsko arheologijo po prvi svetovni vojni odkupil od nekega starinarja; muzeju v Kairu ga je podaril dve leti pred izbruhom druge svetovne vojne, kjer je, kot rečeno, "padel v popolno pozabo".

"Po dolgem in izčrpnem preučevanju podrobnosti na vsakem izmed teh pergamentov mi je uspelo rekonstruirati njihovo prvotno postavitev," je kategoričen najditelj, ki svoje delo primerja s sestavljanjem sestavljanke. "Dokumenta nisem restavriral, mi je pa uspelo na podlagi poznavanja podobnih besedil in risb na notranjih straneh krst rekonstruirati cele odlomke."

Uroki in sveti prostori
Besedilo je iz časa med 2300 pr. n. š. in 2000 pr. n. š., kar pomeni konec Starega kraljestva oz. začetek Srednjega kraljestva, prinaša pa številna nova verska besedila, med drugim večji slikovno-besedilni segment iz t. i. Knjige dveh poti, nekakšnega duhovnega smerokaza po onstranstvu (knjigo smo doslej poznali le iz okrasitev krst v srednjem kraljestvu, a je v rokopisu ikonografija še podrobnejša).

Na pergamentu so tudi verski uroki, formulirani v prvi osebi ednine, kar verjetno pomeni, da so bili predloga za svečenikovo deklamiranje. Ilustracije so kakih tisoč let starejše od slavne Knjige mrtvih, pogrebnega besedila z začetka novega kraljestva.

"V odlomku, ki je uporabljen v t. i. Knjigi dveh poti, se govorec približuje kompleksni arhitektonski strukturi, v katero je vstop omejen," je razložil Sherbiny. "Neki sveti kraj, ki ga varujejo več vrat in njihovi močni pazniki. O teh besedilo poroča kot o nadnaravnih bitjih z veliko čarovniško močjo. Besedila v zvitku prinašajo specifično čarovniško znanje, s katerim se lahko varno prebiješ mimo čuvajev in v prepovedano območje za vrati."

Dragocenejši material je bil v resnici manj trpežen
Iz obdobja Starega Egipta se je do danes ohranilo le šest "prenosnih" rokopisov, ki datirajo v približno isti čas kot usnjeni zvitek - vsi drugi so zapisani na papirusu. Čeprav je bilo v času nastanka usnje dragocenejši material od papirusa, in zato kot nalašč za verska besedila, se je v suhem podnebju papirus veliko bolje ohranil skozi tisočletja.