49-letni Vang Šu se je kot najnovejši dobitnik "Nobelove nagrade za arhitekturo" tako znašel v družbi takih avtoritet na svojem področju, kot so Frank Gehry, Tadao Ando, Renzo Piano in Eduardo Souto de Moura. Wang, ki je znan predvsem po muzejih, knjižnicah, stanovanjskih kompleksih in drugih stavbah, ki jih je postavil v domovini, je prvi kitajski (in četrti najmlajši) Pritzkerjev nagrajenec do zdaj.

Odločitev žirije pomeni velik korak v smeri priznanja vloge, ki jo bo Kitajska imela v razvoju arhitekturnih idealov, je v izjavi za javnost poudaril Thomas J. Pritzker. "Uspeh Kitajske pri urbanizaciji v naslednji desetletjih bo pomemben tako za Kitajsko kot za svet." Priznanje, ki nagrajencu med drugim prinese 100 tisoč dolarjev, bodo Vangu izročili 25. maja, na slovesnosti v Pekingu.

Material ima spomin
Med največje Vangove dosežke stroka šteje to, da je s streh tradicionalno kritih, porušenih hiš rešil več kot dva milijona opek in z njimi pokril strehe v študentskem naselju Šingšan. "Ljudje sploh nimajo nobenega odnosa do materialov," je na to temo v nekem intervjuju povedal Vang. "Vsi hočejo samo nove stvari, nove zgradbe. Sam sem prepričan, da gradbeno sredstvo ni samo material. V njem so izkušnje ljudi, njihovi spomini, ogromno reči. Mislim, da je arhitektova naloga, da glede tega kaj ukrene."

Polovico knjižnice fakultete Vendženg je tako zgradil pod zemljo, ker urbanistično izročilo v Sudžouju narekuje, naj stavbe, ki stojijo med vodo in gorami, ne smejo preveč izstopati. Med njegovimi večjimi projekti sta tudi dva v primorskem mestu Ningbo južno od Šanghaja: tamkajšnji muzej za moderno umetnost iz leta 2005 in zgodovinski muzej, ki je bil dokončan leta 2008.

S posluhom za preteklost in za potrebe prihodnosti
"Kitajski urbanistični razvoj bo moral biti v harmoniji tako z dolgoletnim in svojevrstnim izročilom preteklosti kot s potrebo po trajnostnem razvoju, ki ga narekuje prihodnost," je še zapisal Pritzker. "Izbor Vang Šuja je posledica mnenja žirije, da njegovo delo predstavlja merilo odličnosti, ki bo za kitajsko prihodnost ključnega pomena."

Vang, ki je v sodelovanju s svojo ženo leta 1997 ustanovil lasten arhitekturni biro, je od leta 2000 predstojnik katedre za arhitekturo na akademiji v Hangdžouju, obenem je kot gostujoči predavatelj reden gost univerze Harvard, univerze v Pensilvaniji in drugih.

Nasprotnik "brezdušne" arhitekture
"V moje delo gre več premisleka kot to, da jih preprosto "zgradim"," pravi Vang, ki se mu zdi "obrtniški vidik" pri ustvarjanju zelo pomemben. Svoje stavbe vidi kot protipol "profesionalizirane, brezdušne arhitekture, kakršno se prakticira dandanes."

Vang pravi, da k arhitekturi pristopa na podoben način kot tradicionalni kitajski slikar k svoji umetnosti: najprej kak teden preučuje okolico, pa naj bo to mesto, gore ali ravnica, in pusti, da se stavba oblikuje v njegovih mislih. Ideja za zgodovinski muzej v Ningboju se mu je, denimo, utrnila neke noči, ko ni mogel spati. Vstal je iz postelje in začel skicirati. "In potem," je povedal za New York Times, "sem si naredil čaj."