Gehry, ki je kot graditelj muzejskih stavb največjo slavo doživel kot avtor načrta za Guggenheimov muzej v Bilbau, ostaja zvest svojemu dekonstruktivizmu. Tudi zgradba, ki bo stala prav ob Panamskem kanalu, bo namreč zgrajena iz valujočih elementov, ki so videti, kot bi jih po naključju spravili skupaj. Razgibanost oblik Gehry tokrat nadgrajuje z barvitostjo objekta, vse skupaj pa naj bi bilo simbol biotske raznovrstnosti, značilne za Panamo. Čeprav bo objekt značilno 'gehryjevski', zvezdniški arhitekt zagotavlja, da je njegovo podobo razvil po temeljitem študiju klimatskih in kulturnih posebnosti Paname, prav tako pa je poskusil najti nekaj, kar bi lahko imenoval lokalna arhitekturna tipologija, kateri naj bi tudi skušal prilagoditi stavbo.
Veliko pozornosti bo posvečene tudi ureditvi okolja; to nalogo je prevzela krajinska arhitektka Edwina von Gal. Ta bo Gehryjevemu konceptu sledila tako, da bo zasnovala okolico, ki bo natančno strukturirana, obenem pa bo videti zelo sproščeno. Edwina von Gal je predvsem skušala zasnovati park, ki je vez med klasično urbano parkovno zasnovo kombinacije dreves in trate ter divjega naravnega parka; takšen park naj bi namreč bil za Panamo nekaj popolnoma novega.
Tujci raziskujejo raznovrstno panamsko naravo
Komaj so položili temelje nove stavbe, že so v Panami začeli govoriti o novi kulturni ikoni, ki naj bi v Panamo privabila množice turistov. Ikoničnega statusa muzeja naj ne bi zagotavljala le stavba, ampak tudi sam muzejski program. Ta naj bi temeljil na interaktivnosti, kajti v vsakem od paviljonov se bodo morali obiskovalci sami 'dokopati' do nekega korpusa znanja o Panami. 'Zbiranje' naravoslovnega znanja s pomočjo tujih investitorjev ima v Panami že dolgo zgodovino. Muzej bo tako stal v neposredni bližini narodnega parka Soberania, kjer raziskovalci z vsega sveta že dolga desetletja preučujejo bohotni deževni gozd, ki se je ohranil ob velemestu Panama City, ki skupaj s predmestji šteje več kot milijon prebivalcev.
Na enem od bližnjih otokov pa je svojo pomorsko raziskovalno postajo uredil Institut za raziskave tropskega biotopa Simthsonian (Smithsonian Tropical Research Institute), ki sodeluje tudi pri muzeju zgodovine panamskega biotopa; gre za edino enoto ameriškega raziskovalnega in izobraževalnega instituta Smithsonian zunaj ZDA, njeni začetki pa segajo vse v leto 1923.
Ideja za muzej z imenom Most življenja je stara že nekaj let. S projektom Franka Gehryja in fundacije Amador se je namreč Panama že leta 2004 predstavila na beneškem arhitekturnem bienalu.