Predlog zakona je sestavila nemška ministrica za kulturo Monika Grütters, ki je prepričana, da je tak ukrep nujno potreben, če hoče Nemčija obvarovati svoje umetniške zaklade. Vlada bo svoj predlog predstavila v naslednjem mesecu.

So se pa že - besno - odzvale številne znane osebnosti iz nemških umetniških krogov. Številni sodobni umetniki, med njimi denimo slavni Georg Baselitz, so od muzejev, ki trenutno razstavljajo njihova dela, posojeno že zahtevali nazaj: radi bi namreč imeli možnost umetnine prodati, preden novi zakon začne veljati, če bo v resnici sprejet.

Nasprotnik zakona je tudi Gerhard Richter, eden najuglednejših (in najdražje prodajanih) nemških povojnih slikarjev: "Nihče mi nima pravice govoriti, kaj lahko in česa ne smem delati s svojimi slikami." Tudi Baselitzova gesta se mu zdi povsem razumna: "Sam bi storil enako. Spravil bi slike iz muzejev, jih kar najhitreje dal na tržišče in se jih znebil."

Protestu umetnikov so se pridružili tudi lastniki zasebnih galerij, na katere bi tak zakon prav tako neposredno vplival. V odprtem pismu, naslovljenem na Grüttersovo, ki ga je podpisalo 259 članov nemške zveze galerij in trgovcev z umetninami, med drugim svarijo, da bi tak zakon "do smrti zreguliral umetnost" in "naredil konec mednarodni trgovini z umetnostjo v Nemčiji".

Razprodaja dediščine?
Povod za predlog novega zakona je bil nedavni (preprečeni) poskus, da bi tujemu kupcu prodali dnevnike nemškega naravoslovca in raziskovalca Alexandra von Humboldta. Na koncu je bil dražba odpovedana, ker je bilo odločeno, da so zapisi iz 19. stoletja "nemški nacionalni zaklad".

Ministrica Grüttersova predlaga, da bi bila vsa nemška dela, starejša od 50 let in ocenjena na vrednost nad 150 tisoč evri, lahko kvalificirana za nacionalni zaklad. Vsako morebitno prodajo bi morali odobriti odbori v posameznih zveznih državah.

Najmočnejši kupci so zasebniki
Njeni podporniki argumentirajo, da se da zgolj na ta način zaščititi narodovo dediščino pred vse pogoltnejšim svetovnim trgom umetnin. "Trenutno javni muzeji ne morejo biti konkurenčni na trgu," opozarja Rein Wolfs, direktor Zveznega muzeja umetnosti v Bonnu.

Na drugi strani razkola stojijo mednarodni trgovci z umetnostjo. Thaddeus Ropac, ki zastopa številne najprominentnejše nemške umetnike, tudi Baselitza in Anselma Kieferja, sam pove, da je varovancem svetoval, naj svoja dela umaknejo iz nemških muzejev. "To bi bila neverjetno neumna poteza, ki bi škodovala nemškemu trgu z umetninami in muzejski mreži," je prepričan. Tak zakon bi lahko botroval "eksodusu moderne umetnosti iz Nemčije", svari tudi berlinski galerist Daniel Marzona.

Zadnja beseda še ni padla
Ministrstvo za kulturo sicer miri, da se bodo še posvetovali z vsemi vpletenimi stranmi, Grüttersova pa je namignila, da bo zakon morda imel tudi klavzulo, ki bi posameznikom dovolila zaobiti restrikcije v zvezi s prodajo njihovih del.

Za Londonom in New Yorkom sta Nemčija in Francija trenutno največji središči dražbenih hiš Christie's in Sothesby's, nemške galerije pa so takoj za britanskimi, ko gre za sodelovanje na velikih mednarodnih sejmih umetnosti.