Pred nekaj leti je Picassov muzej objavil besedilo o nevidnem delu, brez katerega pa razstav ne bi bilo. Razstave so rezultat kolektivnega dela. Prepleskati je treba stene, pravno vse urediti za potrebe izposoje del. Ne smemo pozabiti tudi dokumentalistov, ki iščejo arhivsko gradivo za katalog in ugotavljajo, ali avtorske pravice dopuščajo objavo.

Veliko nevidnega dela je tudi v aktualni produkciji, o čemer je Nina Jerman govorila s Tjašo Pureber, generalno direktorico Direktorata za razvoj kulturnih politik na Ministrstvu za kulturo, Katjo Praznik, predavateljico na Univerzi v Buffalu v ZDA, Katjo Kobolt, raziskovalko na ZRC-ju SAZU-ju, ter Majo Hodošček, kustosinjo in umetnico, ki ustvarja predvsem na polju videa in fotografije.

Gmotni položaj umetnikov nekoč in danes
Nočemo biti pretirano nostalgični in poveličevati preteklosti, vendar dejansko je bil položaj umetnikov v nekdanji Jugoslaviji boljši kot danes. Poudariti velja številna javna naročila in odkupe umetniških del državnih podjetij. Pomislimo samo na umetniške zbirke, kakršna je bila zbirka Ljubljanske banke.

Poleg tega Jugoslovanska kulturna politika je že leta 1946 uvedla standarde za minimalne honorarje. Do leta 1950 pa kritje socialnih in zdravstvenih prispevkov za samostojne umetnike, ki jih je razširila na druge kulturne delavce. A nastala je množica visoko izobraženih (in zato tudi nevarnih) ljudi, ki jih ekonomija ni mogla več absorbirati. Svobodni poklici so začeli izgubljati socialno varnost, pri čemer so umetniki "potegnili najkrajšo", saj je država socialno varnost začela vezati na njihove dosežke.

Položaj samozaposlenih v kulturi je položaj golega preživetja. Če pomislimo na 18. in 19. stoletje, ko je veljalo za "obvezno", da gre umetnik na popotovanje po Italiji. Samozaposleni si tega ne morejo privoščiti.