Živimo v desetletju, kjer je vse 'retro', pravi Mitja Velikonja. Temo, ki jo raziskuje v svoji knjigi Rock’n’retro – Novi jugoslavizem v sodobni slovenski popularni glasbi, lahko razumemo kot virtualni glasbeni muzej nekdanje skupne države. Obravnava odpiranje jugoslovanskega in socialističnega poglavja slovenske zgodovine v novi popularni glasbi, ki se je začelo pojavljati že nekaj let po osamosvojitvi, še posebej pa se je razširilo v zadnjih letih. Analizira glasbene izvajalce, ki jih poznamo vsi – od Rock Partyzanov, Zaklonišča prepeva do Kombinatk. Natančni analizi ne uidejo niti Magnifico, Lepi Dasa, Mi2 in okoli 60 drugih slovenskih izvajalcev. Razgali njihovo dvojno ideološko naravo in jih umesti v širši kulturni, družbeni in politični kontekst sodobne Slovenije.

Raziskovalne teme Mitje Velikonje sicer segajo na področje kulturologije. V svojih raziskavah analizira, kritično vrednoti in skuša razumeti predstave o Balkanu, nostalgijo in kolektivni spomin, retrokulture, urbane kulture in subkulture, grafite in ulično umetnost ter tudi sodobne politične ideologije. Predava na Fakulteti za družbene vede, kjer je tudi skrbnik doktorskega programa Balkanski študiji.

Izredno zanimiv sogovornik nam v pričujočem intervjuju ponuja odlično analizo novega jugoslavizma v slovenski glasbeni produkciji, beseda pa nanese tudi na turbofolk in poplavo retra v sodobni popularni kulturi.

V knjigi Rock'n'retro ugotavljate, da v slovenskem prostoru do Jugoslavije vlada ambivalenten odnos; na eni strani se pojavljajo jugofobni in protisocialistični diskurzi, ki jih je zaznati predvsem v političnem diskurzu, na drugi strani pa opažate, da se – predvsem v glasbi – odraža pozitivna vloga Jugoslavije, socializma, Tita in partizanstva, neke vrste jugofilija. Kako razumete to razliko?

Gre za neke vrste simbolno uravnoteževanje. Od konca osemdesetih se v dominantnih diskurzih pojavljajo skoraj izključno negativne podobe Jugoslavije in njenega tipa socializma. Najdemo jih skoraj vsepovsod: od političnega diskurza do medijskih poročil in popularne kulture, ogromno je tudi negativnih stereotipov o Jugoslaviji, obsojanja tistih časov, demoniziranja antifašizma ipd. Na drugi strani opažam – kar izražajo tudi merjenja javnega mnenja –, da imajo ljudje dosti bolj kompleksna prepričanja o Jugoslaviji, kar se kaže na različnih nivojih: recimo v vsakdanjem življenju, v potrošništvu, v subkulturah, v uličnih kulturah (npr. v grafitih) in ne nazadnje tudi v popularni glasbi. To me je tudi pritegnilo, da sem pričel raziskovati. Sprva slučajno, potem pa sistematično sem prisluhnil različnim novim slovenskim pesmim, in povsod je bila podoba Jugoslavije in njenih preteklih 46 let izrazito pozitivna! Vprašal sem se: 'Kako pojasniti dejstvo, da so skoraj vsi dominantni diskurzi o socialistični Jugoslaviji in njenih protagonistih negativni, medtem ko najdevam v glasbi izključno pozitivne podobe?' Zanimivo je, da v nobeni sodobni slovenski pesmi nisem zasledil kritike Jugoslavije, razen par smešenj nekaj simpatičnih patologij socializma (recimo 'fušanja' na delovnem mestu). V teh pesmih ni antisocializma, antijugoslovanstva, antipartizanstva. Začel sem se spraševati, kako je to možno? Razlaga, ki mi je prva padla na pamet, je bila kompenzacija: če vsi prevladujoči diskurzi tulijo v en rog, potem se drugačni pogledi izrazijo drugače in drugje, tudi skozi glasbo. To je bilo izhodišče raziskave in ta dvojnost na prvi pogled izgleda zelo enostavna. Globlje kot greš v analizi, več nians se pojavlja – in to sem skušal tudi raziskati skozi knjigo. Bistveno je torej to uravnoteženje; če imamo na eni strani enostranske poglede, se prej ali slej – kot nas uči Michel Foucault: 'Kjer je oblast, tam je vedno tudi upor' – na drugi strani izrazijo drugi pogledi. To je bilo samo izhodišče.

Pravite, da ste skozi glasbeno produkcijo raziskovali imaginarno Jugoslavijo, ki je zaživela šele takrat, ko je bila dejanska uničena. V tem kontekstu ste skovali pojem 'novi jugoslavizem'. Kaj pomeni?

V bistvu sem si sposodil in nadgradil star pojem. Novi jugoslavizem pomeni konstrukcijo imaginarne, namišljene Jugoslavije, kot se pojavlja v teh pesmih (in tudi drugje). Takšna Jugoslavija dejansko nikoli ni obstajala: gre za njeno konstruirano podobo, za imaginarij nečesa, kar kot tako nikoli ni obstajalo. V analizi sem postavljal paralele z drugima dvema "ideologijama drugosti", orientalizmom in balkanizmom, in dvema zanimivima študijama, Saida na eni in Todorove (op. Edward Said in Maria Todorova) na drugi strani – kjer gre za podobo Orienta ali Balkana 'od zunaj'. Balkanizem ne govori o Balkanu, ampak o tem, kako si drugi predstavljajo Balkan. Orientalizem ne govori o tem, kakšen je Vzhod, Orient, ampak o tem, kako si drugi – predvsem zahodnjaki – predstavljajo Vzhod. In enako je z jugoslavizmom. V zadnjih dveh stoletjih je obstajal cel kup jugoslavizmov. Sam jim pravim združiteljski, ker so temeljili na tem, da se moramo južni Slovani nekako povezati, celo združiti, se osvoboditi tujcev. Dejansko je bil to najprej ideološki, kulturni in potem tudi politični projekt: večina južnih Slovanov se je dejansko bolj ali manj posrečeno združila dvakrat, v dveh Jugoslavijah. Stari jugoslavizem je bil združiteljska ideologija, ki se je spremenila tudi v politični proces.

Ta 'novi jugoslavizem' – kot ga imenujem – pa je pogled za nazaj. Časovna konstrukcija Jugoslavije za nazaj. Tudi v tej obliki ideologije drugosti ne gre za odraz takratnega realnega stanja, ampak za to, kako si današnji Slovenci, celo generacije, ki niso živele v nekdanji Jugoslaviji, predstavljajo a posteriori to državo, partizanstvo, Tita, socializem itn.

V študiji razvijete dve interpretaciji novega jugoslavizma v sodobni slovenski glasbi; pasivno in emancipatorno. V jugoslavizem v njegovi pasivni obliki vdirajo tudi neokonservativne ideologije, npr. nacionalistični in seksistični konstrukti.

V sodobni slovenski glasbi se konstruirata dve nostalgični preteklosti. Prva je narodnjaška, govori o dobrih starih časih, o predindustrijskem, vaškem, arkadijskem, z vero prežetem in patriarhalnem obdobju. Druga pa je jugoslovanska. To je posebej zanimivo. Ni nostalgije za Avstro-Ogrsko: čeprav je bil "povratek v srednjeevropsko okolje" posebej izpostavljen v ideologiji vplivnega kroga Nove revije in nasploh osamosvajanja pred 25 leti, pa tega v pesmih ni zaznati. Prav tako ni nobene pesmi, ki bi slavila obdobje prve Jugoslavije, kraljevine. Evropsko združevanje opevajo narodnjaki, to sem analiziral v Evrozi. V pesmih in glasbeni produkciji, ki sem jo obravnaval tokrat, izgleda, kot da se je vse začelo leta 1941. A tudi ta pozitivni jugoslavizem se diferencira: enega imenujem pasivni, drugega aktivni, emancipatorni. Pasivni je ta, kjer v pesmih najdemo zgolj neko igranje s podobami preteklosti, kjer gre za goli zaslužek, za hec, za nišo v smislu, da se nostalgija vedno prodaja, za golo ironijo, za lumpenproletariatsko bentenje nad sedanjostjo s stališča "lepše preteklosti" in celo za razpasenje novih konservativnih ideologij. Čemurkoli daš danes oznako 'retro', 'nostalgija', 'dobri stari časi' ipd., se fino prodaja.

Na prvi pogled protislovno se tudi v glasbi pozitivnega jugoslavizma pojavlja neokonservativizem. Srečamo izvajalce in bende, ki se imajo za antinacionalistične, ki v svojih pesmih gojijo pozitivne slike nekdanjega političnega sistema in države, a tega ni sklepati iz njihovih dejanj. Tako recimo znan slovenski pevec, v čigar pesmih je mogoče razbrati tudi pozitivni jugoslavizem, nima zadržka nastopati z orkestrom srbske vojske – da, prav tiste vojske, ki je požigala po Hrvaškem in klala po Bosni. Bend, ki ga imajo vsi za jugonostalgičnega, nastopa skupaj z Ribljo čorbo, ki jo vodi notorični šovinist, po novem tudi četniški vojvoda. Vodja tretjega benda, ki tudi opeva dobre stare čase, je bil konec osemdesetih med glavnimi alarmisti v popularni glasbi, opevajoč nevarnost, da bomo Slovenci izginili ipd. Stvari so mnogo bolj kompleksne in komplicirane, ko se sprva ali od daleč zdi.

Podobno je s seksizmom. Podobe partizanov, Tita, pionirjev, vojakov, "tipičnih Jugoslovanov", ki se pojavljajo v tej glasbi, so ustvarjane za nazaj, so preobražene, spremenjene. Tipičen primer je seksualizacija podobe žensk iz nekdanje Jugoslavije, ki jo zaznamo v mnogih tovrstnih videih oz. nasploh v vizualijah: naenkrat srečate ešalon podob seksi pionirk, vojakinj, partizank, delavk, za mešanico 'cheerleaders' in 'pin-up girls' z dodatkom oprav dejanskih pionirk ali partizank. Drugače rečeno, za njihovo sedanjo konstruirano podobo, ki ima elemente te noše (kapico, rutico, vojaško uniformo), hkrati pa je tudi dodobra erotizirana. Te podobe se vežejo tudi na slovenski turbofolk (ki se pojavi okoli leta 2004) s svojim standardom dveh plavolasih bujnih deklet. Na drugi strani se seveda prodaja tudi t. i. 'pravi moški'. Tipična ideologija drugosti torej: Jugoslavija kot dežela brhkih deklet in robatih moških.

Glasba novega jugoslavizma ima na določenih mestih tudi emancipatorne elemente. Kje jih vidite?

Ta glasbena produkcija v dominantne diskurze in v 'mainstream' vrača bolj kompleksno podobo Jugoslavije – tudi pozitivno. Emancipatorno vlogo vidim v tem, da se preteklosti ne odrečeš, niti je ne demoniziraš niti glorificiraš, ampak da jo začneš znova premišljati. Ta glasba še zdaleč ni veren odgovor na to, kakšna je bila preteklost, ampak postavlja vprašanja tej isti preteklosti in sedanjosti, ki to preteklost predvsem obsoja. Drug emancipatorni element glasbe novega jugoslavizma je ta, da opozarja – ravno zaradi tega, ker je v dominantnih diskurzih vse tako negativno prikazano – tudi na nekaj danes zelo perečih problemov, ki naj bi bili v Jugoslaviji bolje rešeni: npr. zaposlovanje mladih, brezposelnost, socialne pravice, solidarnost, ugled države navzven, nacionalizem ipd. V ogromno pesmih najdete pozitivno vrednotenje nekdanjega občutka skupnosti, ki se sedaj izgublja. Živimo v okoliščinah, ki jih je Margaret Thatcher zlovešče označila z 'družbe ni' in 'ni alternative': ljudje postajamo socialni atomi, vlada boj vseh proti vsem. Te pesmi kažejo ravno obratno: bili smo skupaj, skrbeli smo drug za drugega, obstajal je občutek povezanosti.

Naslednja stvar, ki jo ta glasba izpostavlja, je antifašizem. Evropa po letu 1945 temelji na antifašizmu. Ta glasba odraža odpor zgodovinskemu revizionizmu in krčevitim poskusom rehabilitacije fašizma in kvizlinštva, kar je v Sloveniji zaradi bratomorne vojne še posebej delikatna tema. Ta glasba se popolnoma postavlja na antifašistično stran. Zadnji izmed emancipatornih elementov te glasbe je ustvarjanje utopičnih podob nekega drugega sveta. Ideologija sedanje potrošniške in postmoderne družbe temelji na tem, da prihodnosti ni. Vse je samo tukaj in zdaj, vse lahko imaš – da cinično pripomnim, le če imaš veljavno kreditno kartico. V sodobni literaturi najdemo ogromno raznoraznih "koncev": konec ideologije, konec subjekta, konec zgodovine, naroda, časa … Ta glasba izpostavlja neko utopično alternativo obstoječemu. Boljša družba nas čaka, tako futuristi, v prihodnosti; obstaja v nekem paralelnem svetu, nas prepričujejo ezoteriki; za nostalgike pa je že bila v preteklosti. Četudi ostanemo samo na nivoju utopičnega diskurza, se mi zdi pomembno to, da se sploh razmišlja o alternativah in drugačnih možnostih od obstoječih. To je vedno prvi korak možnih sprememb.

Zadnjih šest let ste sistematično raziskovali novi jugoslavizem v slovenski popularni glasbi. Našli ste okoli 60 izvajalcev in glasbenih skupin, ki v svojih besedilih omenijo Jugoslavijo, socializem, partizanstvo itd. Poslušali in analizirali ste glasbo, videe, plakate, delali in brali intervjuje. Ali je znotraj te glasbene produkcije več novih skladb ali več priredb starih?

Presenetilo me je, da je večina skladb novih: avtorji sicer vpletajo ogromno starih motivov, napevov, podob ipd., obenem pa gre za neko novo stvaritev, za hibrid preteklosti in sedanjosti. Ravno v tem je bistvena razlika med nostalgijo in retrom: prva teži k vernemu posnemanju starih časov ali vračanju vanje in je čustveno angažirana, retro pa je neka nesentimentalna kombinacija starega in novega. Večina pesmi je v slovenščini, ne v srbohrvaščini – najdemo jih tudi v italijanščini in v drugih tujih jezikih. Izrazito pa prevladuje 'slovenski moment'. Pri tem ne gre zgolj za neko ponavljanje preteklosti – ne nazadnje je večina teh izvajalcev mlajših. Gre za postjugoslovansko generacijo, ki ima malo vednosti in nobenih izkušenj o tem, kar se je dogajalo v preteklosti, ampak ustvarijo neko podobo iz posredovane preteklosti in sedanjosti, ki jo dobro poznajo, skupaj. V tej glasbi in vizualijah najdemo tudi elemente novih glasbenih zvrsti, angleške izraze, drobce novih popularnih kultur, turboestetiko, podobe iz špagetivesternov itn.

Katere teme so najbolj prisotne v glasbi novega jugoslavizma?

Uveljavljene, a tudi nadgrajene pozitivne podobe preteklosti: partizanstvo se veže na subverzivnost rokenrola, izpostavljena je nostalgija za Titom, danes izgubljena socialna država, solidarnost, občutek skupnosti, mladost, ugled Jugoslavije, antifašizem, zavračata se kapitalistično izkoriščanje in nacionalizem. Gre za nek običajen repertoar nostalgičnih tem in retrotem, ki so prevedene v sodobni jezik. Rečeno s primerom: partizan ima danes kitaro Gibson, pionirka pa globok izrez. Nikoli torej ne gre za čisto reprodukcijo preteklosti.

Kateri glasbeni žanr prevladuje?

Ena izmed ugotovitev te študije je, da pri tovrstni glasbi ni preferiranega glasbenega žanra, recimo jugorocka. Našel sem vse: od najbolj 'mainstream' popa in turbofolka do street punka in alter rapa. Glasbeno se žanri precej razlikujejo, tudi generacijsko se izvajalci precej razlikujejo, čeprav zelo prevladuje mlada, postjugoslovanska generacija.

In kdo so največje zvezde novega jugoslavizma v Sloveniji?

Gre za zelo različne bende in posamezne izvajalce: med najproduktivnejše lahko uvrstim Zaklonišče prepeva, Rock Partyzane in Kombinatke, preostali v knjigi obravnavani temu posvečajo pesem, dve, tri, tudi njihove vizualije gredo v to smer le občasno ali parkrat. Ampak vse te sem analiziral z enako mero resnosti in temeljitosti.

Raziskoval pa nisem samo glasbe, ampak tudi imidž – recimo, če se nekdo pojavi na odru z glasbo, ki nima veze z Jugoslavijo, z majico s Titom na prsih, je to močna izjava sama po sebi. Spet, zastavljal sem si foucaultovsko vprašanje: zakaj ravno njega in ne recimo koga drugega, Cobaina, Tupaca, Hendrixa ... Jasno, ne gre za predanega titoista, ampak za provokativno gesto. Podobno je povsod v popularni kulturi: "kontroverzni" Lady Gaga, Madonna ali Marilyn Manson ne reproducirajo zgolj obstoječega, to bi bilo preveč dolgočasno (in nedonosno). Uspešneje je previdno provocirati s kakšnimi takšnimi bolj robnimi temami: biti drzen in žgečkljiv, ampak ne preveč – ravno toliko, da lahko 'mainstream' še prebavi. Poglejte primer komodificiranja in simbolne (in posledično komercialne) inkorporacije tatujev: pred tridesetimi leti so jih imeli skoraj samo panksi, metalci, zaporniki, mornarji in vojaki. Danes praktično ne moreš priti na MTV, če nimaš tatuja, tudi če je samo začasen. Na drugi strani ostajajo določene stvari zaenkrat nedotakljive, se jih ne problematizira: privatna lastnina, kapitalistično izkoriščanje, spolne, rasne in razredne delitve, heteronormativnost ipd. – čez te podobe pa se še ne gre. Če ostanemo samo na nivoju popularne kulture: primer Conchite Wurst je eden izmed korakov v tej smeri.

Z analizo omenjenih tem popularne kulture se ukvarja predvsem kulturologija oz. kulturne študije. Kakšen smisel imajo te študije?

Kulturologija se kot vsaka druga sodobna znanost bori za svoj prostor pod soncem. Počasi le prodira spoznanje o njenih potencialih in prednostih, tako znotraj akademije kot na trgu dela. Poglejmo širše: pred stotimi leti tudi večine poklicev in znanstvenih smeri, ki jih poznamo danes, ni bilo. Najkrajše rečeno: čedalje več vprašanj obstoja in razvoja sodobne družbe je kulturnih. Ne zadostuje več le poznavanje ekonomije, politike, medijev, družbe, osebnosti – danes moramo, če hočemo delovati in uspevati na teh področjih, poznati tudi njihovo kulturno ozadje. Po drugi strani pa vidim kulturologijo tudi kot emancipatorno znanost, ki se načrtno in poglobljeno ukvarja z analizo kulturnih produkcij marginalnih skupin. To izhaja tudi iz same zgodovine kulturologije, ki se je od začetka ukvarjala s subkulturami, s spolnimi, razrednimi, etničnimi, rasnimi delitvami – skratka, z vsemi tistimi stvarmi, ki so zelo narobe v sodobnih družbah. Kulturologije ne vidim samo kot še ene izmed družboslovnih oz. humanističnih znanosti, ampak tudi kot nek angažiran akademski spopad z obstoječim, katerega rezultati pripomorejo k temu, da se to spremeni, da postane svet, v katerem živimo, boljši, humanejši, pravičnejši. Kulturologijo vidim kot znanost, ki raziskuje in problematizira ideološke podstati in politične posledice sodobnih kulturnih diskurzov in produkcij.

Na Fakulteti za družbene vede med drugimi predavate tudi predmet Etnične študije in študije Balkana ter vodite doktorski program balkanologije. Opozarjate, da sta jugofobija in balkanofobija v sodobnem diskurzu še vedno močno prisotni. Kako se podobe o Jugoslovanih razlikujejo od podob o Balkancih?

Zaznati je neko podobnost med negativnim jugoslavizmom in negativnim balkanizmom. V dominantnih diskurzih se to dvoje pogosto enači, v smislu: 'Balkan je Jugoslavija, in to je nekaj slabega in drugega v primerjavi s Slovenijo.' A med ideloško konstrukcijo obeh drugih, jugoslovanskega in balkanskega, so pomembne razlike. To je očitno v glasbi, ki sem jo analiziral. Balkanski 'Drugi' je predstavljen kot bolj ruralen, je narodnjak, nazadnjak, nacionalist, posluša narodno-zabavno glasbo ali turbofolk, medtem ko je jugoslovanski 'Drugi' to, kar se projicira na nekdanjo Jugoslavijo. Torej neka moderna, nenacionalistična družba (ideologija bratstva in enotnosti!), v kateri se poslušata rock in pop, oblačila so moderna, ne stara ljudska itn. Obstajajo torej neke pomembne razlike med njima. Ponavljam: globlje kot greš, bolj vidiš kompleksnost celotnega pojava.

Poleg slovenskega jugoslavizma je zadnja leta v Sloveniji zaznati tudi navdušenost nad t. i. balkansceno, izvajalci turbofolka, ki prihajajo iz republik nekdanje Jugoslavije. Kaj izražajo?

Po mojem mnenju je turbofolk nasploh glasbeni refleks, glasbena reakcija na nacionalno ogroženost. Balkanski turbofolk se je pojavil na začetku devetdesetih, ko so bili ti narodi v vojnem stanju, v nekem nacionalističnem krču, občutku ogroženosti. Turbofolk govori dvoje: prvič, da si pravi patriot, narodnjak, "naš", saj vedno poješ v domačem jeziku o domačih temah; na drugi strani pa tudi to, da si sodoben, da to izražaš s sodobnimi, turboritmi, da v to vpletaš nove teme, elemente, podobe (spet: 'tough guys' in 'sexy girls', krilca se skrajšajo, dekolteji povečajo, kočije nadomestijo porscheji, namesto rakije teče po grlih "Jack", namesto na vaških veselicah se zapeljuje v nočnih klubih itn.).

Kaj pa slovenski turbofolk?

Zanimivo je, kdaj se turbofolk pojavi v Sloveniji – ne kot drugod na začetku devetdesetih let. Prva dva slovenska turbofolkbenda – ob par poskusih prej – se pojavita leta 2004, ko Slovenija vstopa v Evropsko unijo. Če sklepamo iz glasbe, takrat Slovence zares zaskrbi, ali bomo kot narod še vedno preživeli v 500-milijonski Evropski uniji. Turbofolk je glasbena podlaga danes prevladujočega novega nacionalizma: izraža položaj, da smo še vedno domoljubi, še vedno narodnozavedni, gojimo bukolične simbole tipa gore-krave-kislo mleko-vince rujno-oltar-vas-cerkvica, po drugi strani pa – za razliko od klasične narodno-zabavne glasbe – je moderniziran, erotiziran. Kot tak slovenski turbofolk ni kaj posebej drugačen od recimo alpskega turbofolka, kot ga poznajo Avstrijci, Švicarji, severni Italijani, Bavarci. Torej: na eni strani imamo balkanski turbofolk, na drugi strani alpski, vmes pa najdemo sinteze tipa Lepi Dasa in še koga.

Med najinim pogovorom so se po radiu, ki igra v ozadju, zvrstile mnoge uspešnice 80. let, ravno zdaj se recimo vrti pesem avtorice Cyndi Lauper Girls Just Want to Have Fun. Zadnjih nekaj let je na radiih v Sloveniji opaziti poplavo uspešnic iz osemdesetih.

To se dogaja vsepovsod po svetu. Retrokultura je danes eden izmed glavnih in najbolj razširjenih modnih trendov. Poglejmo recimo 'imažerijo' hipsterjev, danes najbolj razredno determinirane mladinske (sub)kulture: inovativno povezuje stare in nove kulturne in estetske elemente. Oblačilni izgled je retro: obleke so iz 'vintage shops', čemur smo včasih rekli 'second hand shop' (op. iz druge roke), samo da danes zaradi spremembe imena ceni dodaš eno ničlo. Na drugi strani ti isti hipsterji uporabljajo – in veselo razkazujejo – vse najnovejše elektronske 'gadgete' (op. pripomočke), najnovejši tip očal, 'sfensirano' kolo, sofisticirane tatuje. Re-desetletje, kot ga imenuje Simon Reynolds, luciden preučevalec "retromanije", je po moje v veliki meri odraz ideologije 'no future', ni prihodnosti: vse, kar je, se je že zgodilo, in dajmo se ukvarjati – in zabavati – s tem. Z ideološkega in še bolj s političnega stališča je taka drža izredno problematična. Za oblast je vsak, ki razmišlja o alternativah, o spremembah, o prihodnosti, vedno nevaren. Za primer: tudi v distopičnih romanih in filmih se kot nevarnosti za obstoj totalitarne družbe vedno izpostavljata dve stvari: pogled v prihodnost in ljubezen (kot horizontalni odnos). V tem smislu retro blokira nove razmisleke, nova iskanja, nove poglede v prihodnost. Zato pa je cilj progresivnih sil in posameznikov – tako, kot so to počeli raznorazni avantgardisti celo prejšnje stoletje ali današnji alternativci in uporniki – presekati z vsem obstoječim in dejansko zgraditi nekaj novega.

Če končava pri vsebini vaše knjige. Pravite, da je novega jugoslavizma vedno več. Odkar se je leta 1996 oz. 1997 pojavil v slovenski glasbi, lahko danes skoraj vsak teden najdemo kakšno omembo njegovih elementov. Če se postavite v vlogo vedeževalca, kakšne so smernice za prihodnost?

Nerad ugibam, ker se spominjam domislice 'edino marksisti, Jehovove priče in sociologi vedo, kakšna bo prihodnost' (smeh). Trend kaže, da je tovrstne produkcije čedalje več: vedno več je prireditev z balkanskimi in jugoslovanskimi vsebinami, ki provocirajo dominantne diskurze na vseh nivojih, hkrati pa jih, če ostanejo pasivni, konformni, na nek način širijo. S tem pa se bo takšen jugoslavistični diskurz tudi normaliziral, komodificiral, "udomačil". Tovrstna glasba bo postala zgolj in čedalje bolj še ena izmed popkulturnih izbir, nalik drugim, recimo navduševanju nekaterih nad kavbojskimi filmi, nad znanstveno fantastiko itn. Novi jugoslavizem v tovrstni glasbi ni slika naše socialistične in jugoslovanske preteklosti, niti konkreten predlog za prihodnost: je poskus preizpraševanja in relativizacije naše neoliberalne in nacionalistične sedanjosti, pa ali se tega njegovi ustvarjalci in naslovniki zavedajo ali ne. To je tudi glavna ugotovitev knjige: ta glasba hote ali nehote spodbuja utopična razmišljanja (ali pa vsaj impulze) o tem, da je bilo nekoč zelo drugače in da je v bistvu vedno lahko drugače. Zaenkrat razmišljanja, ne pa (še) dejanja. Ostaja torej na nivoju 'kontempliranja' preteklosti, da bi spodbudila premisleke o prihodnjih alternativah obstoječemu.