Most, ki so ga po naročilu volilnega kneza Karla Theodorja gradili od leta 1785 naprej in ki je bil v drugi svetovni vojni skoraj popolnoma uničen, je prevzel tudi Johanna Wolfganga Goetheja, ki je zapisal: "Od tukaj (od Karlovih mestnih vrat, op. P. B.) se most kaže v vsej njegovi lepoti, kakršna morda ne odlikuje nobenega drugega mostu na svetu." Posebnost baročnega mostu je bila, da je ga zgradili na ostankih kamnitih stebrov, ki so nosili njegovega predhodnika, most, katerega je 27. februarja 1784 odnesla povodenj, veliki val zmesi deroče vode in ledu, ki je povsem uničil še 39 mestnih stavb, 290 pa jih je bilo poškodovanih.
Zadnji veliki klasični most
Da se katastrofa ne bi ponovila, so se v Heidelbergu odločili, da bodo novi, sicer že deveti znani most na tem mestu, prvič povsem zgradili iz kamna. Posebnost heidelberškega mostu je, da gre za zadnji nemški primer velikega mostu, grajenega v klasični tehniki, preden se je v gradnji mostov uveljavilo lito železo. Z uporabo litega železa in z nekoliko pozneje uveljavljeno tehniko obešenih mostov so mostovi postali vedno lažji in elegantnejši, heidelberški most pa je imeniten primerek masivnega mostu, ki se ravno zaradi svoje robatosti harmonično zliva s srednjeveškim Heidelbergom.
Pomenljivi par - Karl Theodor in boginja Minerva
Posebnost mostu sta skulpturi baročnega kiparja Franza Conrada Lincka, ki je deloval kot uradni kipar grofije Pfalz. Eden od kipov predstavlja volilnega kneza Karla Theodorja (po letu 1777 je vladal tudi Bavarski), ki ga cenijo kot vladarja, ki je močno prispeval h kulturnemu in gospodarskemu razvoju južnih nemških dežel. Ob karlu Theodorju stoji Minerva, boginja modrosti in zaščitnica pesnikov in učiteljev, ki je poudarjala razsvetljenost Karla Theodorja. Minerva, upodobljena s svojimi klasičnimi atributi čelado, sulico, ščitom in sovo, je bila tudi sicer zelo prisotna v slikarskem in kiparskem programu, ki je obdajal Karla Theodorja.
Heidelberški krog romantikov
Heidelberški stari most je pomembno vlogo odigral v nemški visoki romantiki. Okoli Clemensa Brentana in Achima von Arndta se je med letoma 1804 in 1809 izoblikoval tako imenovani heidelberški krog romantikov, katerega člani so si prizadevali za oživitev stare nemške folklore in so iskali izvore nemške kulturne samobitnosti. Ta prizadevanja je treba razumeti tudi v tedanjem političnem kontekstu, Napoleonovega osvajanja Evrope in grožnje nemškim deželam, katerih vrhunec je bila tako imenovana tragedija pri Jeni in Auerstedtu, ko je Napoleonova vojska leta 1806 porazila prusko-saško vojsko in si tako zagotovila 'pravico' do odločanja o usodi nemškega naroda. Moč za vztrajanje v tem neugodnem položaju in za načrtovanje izhoda iz nje so Nemci črpali tudi iz občudovanja velikih dosežkov svoje kulture in eden od rezultatov je bilo tudi pesniško in slikarsko opevanje heidelberškega mostu.
Polona Balantič