Projekti na kurirani razstavi ponujajo dober vpogled v raznolikost angažirane arhitekture, saj so na različnih koncih sveta potrebe po angažmaju seveda različne, pravi Julija Vardjan, avtorica Platforme, ki jo na 1. programu Televizije Slovenija lahko ujamete danes ob 23.05. "Medtem ko gre v tretjem svetu za zagotavljanje osnovnih bivanjskih pogojev, se prvi svet na primer sooča z rigidno zakonodajo, ki onemogoča hitrejši in boljši odziv na spreminjajoče se bivanjske potrebe ljudi. Tako imenovane arhitekturne fronte imajo torej različne oblike, pri tem pa je zanimivo kuratorjevo izhodišče - zdi se kot nekakšna provokacija, da bi obudil uporniški duh arhitekture, ki je zaspala na lovorikah zvezdniškega statusa," je vtise z bienala strnila.

V oddaji izpostavlja tako nagrajeni španski paviljon, ki predstavlja lekcije, kakršne je za arhitekturo prinesla gospodarska kriza, kot tudi zmagovalca med posameznimi razstavljavci. Solano Benitez v svojem projektu sporoča, da je za naraščajoče bivalne potrebe prebivalstva treba posegati po najdostopnejših materialih, kot sta opeka in nekvalificirana delovna sila. Ob delih, ki so letos najbolj prepričale žirijo v sestavi Hashim Sarkis (Libanon, ZDA), Pippo Ciorra (Italija), Sergio Fajardo (Kolumbija), Marisa Moreira Salles (Brazilija) in Karen Stein (ZDA), se oddaja ustavlja tudi pri nekaterih drugih projektih. Med drugim obišče poljski paviljon, ki se ukvarja s tematiko izkoriščanja gradbenih delavcev, in nemški, ki analizira proces integracije beguncev v nemška mesta.

Od migracij do sodobnih oblik gibanja
Čeprav posamezni paviljoni niso zavezani osrednji kuratorjevi temu, ji v veliki meri sledijo, saj gre vendar za rdečo nit bienala, pojasnjuje. "Prav zato lahko najdemo paviljone, ki so si izbrali podoben fokus, na primer Nemci, Avstrijci in Finci, ki se ukvarjajo z migracijami, ali pa Britanci skupaj z našim paviljonom, ki raziskujejo sodobne oblike bivanja. Gre za idejo, da dom oz. tema bivanja predstavlja nekakšno večno fronto arhitekture, saj se nenehno aktualizira," pojasnjuje Julija Vardjan.

Na predstavljenih projektih se močno poznajo posledice gospodarske krize, ki je vsaj arhitekturi do neke mere naredila veliko uslugo, pravi. "Če je bila prej stroka vpeta v nekakšno hiperprodukcijo brez pretiranega razmisleka, kakšna je vloga arhitekture v družbi, se na bienalu pozna, da se arhitektura skuša reafirmirati kot družbena dejavnost. V kolikšni meri pa ji to v okviru obstoječega sistema uspeva, je drugo vprašanje, vendar pa že to, da se tovrstne teme izpostavljajo v okviru najpomembnejšega arhitekturnega dogodka na svetu - torej nekakšnega totalnega arhitekturnega mainstreama - govori o tem, da se razmere spreminjajo. Toda ne smemo pozabiti, da gre za dolgoročen proces."

Čilenec Aravena je med drugim spomnil na perspektivo arhitekture in njen glavni cilj, ki mora obiti usmerjen v izboljšanje življenj običajnih ljudi. In letošnja postavitev temu pritrjuje. "Bolj kot ne gre za opomin, da kljub nevzdržnim razmeram, ki niso prisotne zgolj v tretjem svetu, obstaja veliko arhitektov in arhitekturnih zamisli, ki se trudijo za boljši jutri," je vtise z letošnjega bienala strnila Julija Vardjan.