Na okroglem odtisu pečata, ki izvira iz obdobja prvega templja, je napis v stari hebrejščini. Ta sporoča, da pečat "pripada upravitelju mesta", in je bil najverjetneje pritrjen na pošiljko ali pa poslan v imenu upravitelja.

Glineni odtis pečata je bil izkopan le nekaj tednov po odločitvi predsednika ZDA Donalda Trumpa o priznanju Jeruzalema za prestolnico Izraela in posledični napovedi, da se bo čez nekaj let ameriško veleposlaništvo preselilo iz Tel Aviva v Jeruzalem.

Najpomembnejši položaj na lokalni ravni
Upravitelj mesta je bila najpomembnejši lokalni položaj v tistem času v Jeruzalemu, so med drugim sporočili z izraelskega urada za starine. Odtis, ki je velikosti majhnega kovanca, prikazuje dva nasproti si stoječa moška, odeta v progasto do kolen segajočo opravo.

Odkrili so ga v starem delu Jeruzalema v bližini Zidu objokovanja (oziroma Zidu žalovanja), ki je del zunanjega dela obzidja porušenega Jeruzalemskega templja. Ta drugi tempelj je okoli leta 19 pred našim štetjem dal nadgraditi Herod Veliki, začetki gradnje pa segajo v leto 516 pred našim štetjem, torej 70 let po uničenju prvega templja, ki ga je dal zgraditi Salomon.

Odtis pečata izvira prav iz obdobja prvega templja, ki je bil zgrajen okoli leta 950 pred našim štetjem, vendar ga je leta 586 pred našim štetjem uničil Nebukadnezar II.. Tako je drugi tempelj zgradil Zerubabel leta 515 pred našim štetjem, vendar se ga zaradi preoblikovanja Heroda Velikega imenuje tudi Herodov tempelj.

Materialna potrditev svetopisemske navedbe
Najdba "podpira svetopisemsko navedbo obstoja upravitelja mesta Jeruzalema pred 2.700 leti," je glede na sporočilo urada za starine dejala Šlomit Veksler-Bdolah, ki je sodelovala pri izkopavanjih. Gre za prvi materialni dokaz za obstoj položaja upravitelja Jeruzalema, ki je bil do zdaj znan le iz navedb v Svetem pismu.

Arheologi predpostavljajo, da je na mestu najdbe nekoč stala zgradba, v kateri so živeli najvišji uradniki, in ki se je držala zidu templja. Upravitelj Jeruzalema, ki ga je na ta položaj imenoval kralj, je v Svetem pismu omenjen dvakrat, in sicer v Drugi knjigi kraljev ter v Drugi kroniški knjigi. Nasploh velja Sveto pismo za najpomembnejši vir za zgodovino izraelskih kraljev.